Obsedenost z Marsom

Bila je topla oktobrska noč. Po vijugasti cesti sem se vzpela do McCormickovega observatorija Virginijske univerze, da bi dobila odgovor na vpra šanje, ki si ga ljudje že dolgo postavljamo: zakaj smo tako noro ob sedeni z Marsom?Kupola na vrhu hriba je bila odprta, temno jesensko noč je razsvetljevala le jantarna svetloba mlade lune. V kupoli se je skrival teleskop, s katerim naj bi videla Mars tako, kot so ga pred dobrim stoletjem videli vedoželjni astronomi, ko so z njim potrdili odkritje dveh majcenih Marsovih lunic, Fobosa in Deimosa.Ed Murphy, astronom z Virginijske univerze, je prišel v observatorij, ki je med epidemijo koronavirusne bolezni zaprt za javnost, prav z namenom, da bi opazoval Mars. Zaradi orbitalne dinamike je bil planet takrat v legi, ko nam je najbliže in je najsvetlejši, vremenska napoved pa je bila za tisto noč obetavna.

V osrednji Virginiji je zaradi nemirne atmosfere nočno opazovanje pogosto oteženo.Po lestvi se je povzpel na leseno opazovalno ploščad, zgrajeno že leta 1885, in velikanski teleskop usmeril proti dobro vidni oranžni piki svetlobe. Z vrtenjem gumba je izostril sliko planeta. “Počakaj na tiste redke trenutke, ko se slika popolnoma umiri, in Mars boš videla čisto in jasno … Potem pa se bo spet vse zameglilo,” mi je rekel skozi zaščitno masko z astronomsko poslikavo.Zamenjala sva mesti. V teleskopu je bil Mars videti kot kroglica breskove barve. Slika je nemirno poplesavala in se od časa do časa popolnoma umirila in izostrila. V teh kratkih trenutkih sem skicirala podobo planeta, sama sebi sem se zdela podobna astronomom iz 19. stoletja, ki so nekoč kartirali njegovo površje, nekateri trdno prepričani, da so ravne črte, ki so jih videli na tem tujem obrazu, dokaz, da tam živi napredna civilizacija.Danes vemo, da te črte, ki se križajo čez živo rdečeoranžno površje, niso sledovi velikih inženirskih dosežkov. A to v resnici ni pomembno.

Zanimanje ljudi za Mars je brezčasno. Že tisočletja nas planet privlači tako močno, da smo mu pripisovali lastnosti različnih bogov, v katere smo verjeli, spremljali njegovo gibanje in kartirali njegovo površje. Prostor je dobil v umetnosti, popevkah, književnosti, filmih. Od začetka vesoljske dobe smo proti njemu poslali že več kot 50 plovil, inženirskih čudes, ki so vsa skupaj stala na milijarde dolarjev. Številne odprave, predvsem tiste na začetku, so spodletele. A to ni ustavilo marsomanije, ta strumno koraka naprej.V času mojega oktobrskega srečanja z Murphyjem je bilo na planetu ali v orbiti okoli njega operativnih osem odprav, ki so raziskovale njegovo prašno površje.

Februarja 2021 naj bi se (ali pa so se že) z njim srečale kar tri nove robotske odprave, med njimi Nasina Perseverance (Vztrajnost), ki bo z dovršenim vozilom na planetu iskala znake življenja. Tudi drugi dve sta prav tako zgodovinski, saj sta prvi, ki prihajata ena iz Kitajske in druga iz Združenih arabskih emiratov.Ampak zakaj? Med vsemi drugimi svetovi, ki jih poznamo, Mars prav po ničemer ne izstopa. Ni najsvetlejši, ni najbližji, ni najmanjši in niti ni najpreprosteje dostopen. Ni skrivnosten kot Venera; ni tako vpadljiv kot biserno obarvani Jupiter ali kolobarjasti Saturn. V zadnjem času je vse več dokazov, da verjetno ni niti najbolj gostoljuben, kar se tiče zunajzemeljskega življenja – to naj bi bile ledene lune v zunanjem Osončju.

Znanstvenih razlogov, zakaj je Mars tako priljubljen cilj odprav, je veliko, so med seboj prepleteni in jih je vsak dan več, saj smo deležni obilja podatkov, ki jih pošiljajo vsi tisti orbiterji, pristajalni moduli in roverji. Mars je večna uganka. Svet, za katerega se nam je že tolikokrat zazdelo, da ga poznamo, a ga nikakor popolnoma ne razumemo. “To je eno najdaljših nepretrganih svetovnih odkrivanj,” pravi Kathryn Denning, antropologinja z Univerze York, ki se ukvarja s človekovo večno željo po raziskovanju vesolja. “Ta gigantska naloga nas drži v neprestani napetosti.”Razlog, da Mars ostaja tako priljubljen tudi v naši dobi, je morda zelo preprost. Čeprav se je védenje o njem s časom poglobilo, si še vedno lahko predstavljamo, kako si tam, onkraj meja Zemlje, gradimo novi dom. “Podoben je najbolj izsušenim puščavam na Zemlji, vendar nam je nekako domač,” pravi Denningova.

S površno skico Marsa v roki sem pomislila na desetletja, ko smo preganjali male zelene možičke, na mikrobe, na človeška naselja in na to, kako se je želja po spoznavanju Marsa po vsakem neuspehu znova obudila. Hkrati pa vem, da je veliko raziskovalcev, ki si želijo, da bi robote poslali tudi do drugih vabljivih ciljev v Osončju. Medtem ko znanstveniki žonglirajo z omejenimi finančnimi sredstvi in naraščajočo konkurenco, si ne morem kaj, da se ne bi vprašala, ali se bomo sploh kdaj otresli čarobne privlačnosti Marsa.

VSE ODKAR SO PRVE CIVILIZACIJE začele opazovati dogajanje na nebu, so ljudje sledili Marsu in risali njegovo nepredvidljivo pot med zvezdami. Ko so Sumerci v tretjem tisočletju pred našim štetjem spremljali to “potepuško zvezdo”, so njeno zloveščo barvo povezali z zlonamernim božanstvom Nergalom, bogom kuge in vojne. Njeno gibanje in spreminjanje sija je napovedovalo smrt kraljev in konj, pa tudi letino in izide bitk.Avstralski Aborigini so prav tako opazili njegovo barvo in jo opisovali kot nekaj, kar gori v plamenih ali pa je povezano s kogolongom, domorodnim rdečerepim kakadujem. Predkolumbovski Maji so skrbno spremljali Marsovo pot med zvezdami in skušali njegovo gibanje povezati z menjavanjem letnih časov. Grki so ga povezovali z Aresom, bogom vojne, ki so mu Rimljani rekli Mars.“Vedno je bil samo en dejanski Mars, a kulturološko na svetu obstaja veliko različnih Marsov,” pravi Denningova.