Timotej Turk Dermastia

Del dodiplomskega študija je opravil na Univerzi v Perthu v Avstraliji, pozneje je iz upravljanja morskih virov magistriral na Univerzi v St. Andrewsu na Škotskem. Vključil se je v študentski projekt “Po kreativni poti do znanja” in v sodelovanju razvil metodo za hitro določanje ribjih vrst v živilskih izdelkih. Leta 2018 mu je Slovenska znanstvena fundacija podelila priznanje “prometej znanosti za odličnost v komuniciranju”. Študij nadaljuje na Mednarodni podiplomski šoli Jožef Stefan, smer Ekotehnologije. O pomenu ohranjanja morja piše za različne revije in si prizadeva zavest o tem širiti tudi med najmlajše. Veliko se ukvarja z vprašanji varovanja okolja, podnebnih sprememb in biotske raznovrstnosti. Ker je družbeno zelo angažiran mlad znanstvenik, smo mu postavili nekaj vprašanj o teh temah.

Menite, da protestna gibanja mladih, ki jih pooseblja Greta Thunberg, politiko lahko prisilijo k ukrepanju? Zdi se, da je ta pri varovanju okolja in upočasnjevanju podnebnih sprememb slepa in gluha.
ŽZdi se mi, da vsekakor lahko dajo zagon spremembam, to smo videli v lanskih odzivih politike, predvsem evropske. Vendar obstaja nezanemarljiv delež prebivalstva, ki takšne pobude prezi­ra. To se seveda kaže tudi v delovanju izvoljenih politikov, kot so ameriški in avstralski. Nekateri liberalnejši politiki takšne pobude sprejemajo in se z njimi celo poistovetijo, a ko naletijo na ovire pri zaposlovanju in v zvezi z zahtevami vlagateljev, torej kapitala, tudi oni iz­gubijo vnemo in ostanejo brez zamisli, kako preseči zahteve gospodarstva.

Ko je pozimi gorelo v Avstraliji – ne samo zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi njih – ste v časopisu Delo objavili članek, v katerem ste zapisali, da imajo Avstralci do okolja in podnebja zelo lahkomiseln odnos. Očitno ste mislili, da še lahkomiselnejšega kot preostali svet.
Zagotovo. Seveda pa nočem posploševa­ti. Tudi v Avstraliji se veliko ljudi zaveda resnosti položaja in so nad ravnanjem oziroma neravnanjem vladajoče po litike zgroženi. Vendar demokratična večina Avstralcev očitno ni takšnega mnenja. To je učinek izrazito fosilnega in izvoznega gospodarstva, ki svet za­laga s poceni premogom in številnimi redkimi minerali, v svetovni proizvodnji potrebnimi za zagotavljanje gospodar­ske rasti. Pri nas vseeno zelo cenimo naravno dediščino, vsaj gore in gozdove izredno radi omenjamo in Slovenijo tuj­cem prodajamo kot zeleno destinacijo. Seveda je to pogosto le trženjski trik, a “Slovenija, od kod lepote tvoje?” je vseeno verz, zasidran v naši kulturni identiteti.

Če se omejimo na območje današnje Slovenije – kakšno bo po vašem mnenju podnebje pri nas recimo čez 50 let?
Glede na sedanjo smer razvoja verjetno precej podobno tistemu, ki ga je da­nes mogoče videti v Severni Afriki ali južni Španiji. Sicer nisem strokovnjak za podnebje, a že današnji vremenski vzorci nakazujejo, kam se premikamo. Vsekakor v spekter sušnega podnebja z izrazitimi deževnimi obdobji, ko lahko nastanejo poplave. Hkrati bo vedno manj snega, to me osebno še posebej žalosti.­

Kaj pomeni taka sprememba podnebja za naše rastlinstvo in živalstvo?
Pomeni predvsem izginjanje nekaterih hladnoljubnih vegetacijskih sestojev in nadomeščanje teh z bolj toploljubnimi vrstami. To na primer pomeni izginjanje smrekovega gozda, saj bo ta vedno bolj na udaru podlubnikov. V morju bosta potekala t. i. tropikalizacija, naseljevanje vrst z južnih območij, celo iz Rdečega morja, in hkratno izginjanje hladno­ljubnih vrst, na primer kamene korale in alg, kot sta cistozira in jadranski bra­čič. Ne nazadnje pa lahko pričakujemo tudi invazijo nekaterih vrst, ki jih prej pri nas sploh nismo poznali; primer je riba skakavka.Sam podnebno krizo dojemam več­plastno. Opažamo spremembe v vre­menskih vzorcih in hkrati spremenjeno rabo zemlje, uničevanje habitatov, ur­banizacijo in fragmentiranost narav­nih sestojev, ki neposredno vplivajo na številnost populacij in vrste vodijo v neizbežen propad. Prisiljene so se umikati na čedalje manjša območja divjine, kjer je še dovolj hrane in življenjskega prostora, a jih lahko sicer ne posebej škodljivi pojavi, kot so požari in bolezni, hitro spravijo na rob izumrtja. Razen biologov se teh procesov le redkokdo zaveda; to pogosto ugotovimo, ko je že prepozno. Sem precej obseden z izumrlimi vrstami in vsakič, ko izvem za najdbo kakega pripadnika domnevno izumrle vrste, sem vesel. Tak primer je orjaška želva z otoka Fernandina v Galapaškem otočju. A v resnici pri tem le tolažimo same sebe, ker si tako dopovedujemo, da narava vedno poskrbi zase. Čeprav to seveda ni res.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!