Razkošni podmorski svet doživlja stres.

Puščava, ki sem jo prečkal, ni bila peščena. Plaval sem nad gruščnato pustinjo, nad zdrobljenimi ostanki koralnega grebena. Pogled na opustelo podmorsko pokrajino me je presunil. Drugod na Filipinih mi je ob lepotah koralnega razkošja marsikdaj zaprlo sapo. Ta del Indopacifika, znan kot Koralni trikotnik, je najbogatejša zakladnica morske pestrosti na svetu.Naseljuje ga več kot 500 vrst koralnjakov – tri četrtine vseh, kar jih poznamo. Koralni grebeni, ki so jih tam zgradile korale, bi skupaj prekrili za dobre štiri Slovenije veliko območje. V teh podmorskih mestih živi nešteto najrazličnejših bitij. Na Filipinih, ki so v vrhu Koralnega trikotnika, poznajo skoraj 1800 vrst grebenskih rib.Na koralnem pokopališču, ki sem si ga ogledoval, pa so se zadrževali le begunci. Ob pogledu na čistilca se mi je kar milo storilo.

Njegova vloga v grebenskem ekosistemu je čistiti druge ribe, z njihovega telesa pobirati zajedavce in druge morske prisklednike. Vendar ta čistilec ni imel koga čistiti. Skozi praznino opustošenja je plaval povsem sam.Okrog njega so ležale polomljene korale, kot drevesa po hurikanu. Med mrtvimi okruški se je nekaj zalesketalo v soncu. Pobral sem dno razbite steklenice. Videl sem že take steklenice, napolnjene z dušikovim gnojilom ter opremljene z detonatorjem in zažigalno vrvico. Prižgeš vrvico in steklenico vržeš v morje. Eksplozija omami ali ubije ribe, dvignejo se na morsko gladino in tam jih poberejo ribiči.Uporaba razstreliva pri ribolovu je smrtonosna za ribe in nevarna za ribiče. Če steklenico prezgodaj raznese, je ribič lahko ob dlan, roko ali življenje. Neki ribič je tako izgubil življenje dva dni, preden sem prispel na plitvino Danajon, ležečo 30 kilometrov vzhodno od otoka Cebu. Ta del Filipinov ima dolgo zgodovino uničujočih metod ribolova, med katere sodijo raba razstreliva, cianida, ki ribe izbeza iz koralnih skrivališč, in tako gostih mrež, da se vanje ujame vse, kar se premika.

Vse te metode so nezakonite, a jih ribiči še vedno uporabljajo. Za koralne grebene pomenijo kumulativno katastrofo: osiromašenje morskega življa, ki je hipno, v nasprotju s počasi potekajočimi tragedijami izčrpavanja ribjih staležev, onesnaževanja in podnebnih sprememb.V daljavi sem zagledal nekoga, ki je brskal po razstreljenih ruševinah. Odplaval sem do njega. Oblečen je bil v srajco z dolgimi rokavi in hlače, čez glavo je imel poveznjeno kapuco z izrezanimi luknjami za oči in usta. Nosil je zdelana očala, namesto plavuti pa si je na vsako stopalo pritrdil kos vezane plošče.“Meduze?” sm vprašal in pokazal na kapuco.

Pred časom mi je krmar čolna povedal, kako ga je v teh vodah ožgala morska osa. Imel je ravno še dovolj časa, da je zaklical na pomoč, preden je zaradi neznosnih bolečin izgubil zavest. Pokazal mi je brazgotine na roki in trebuhu, ki so bile po 15 letih še vedno škrlatne.“Sonce,” je odgovoril potapljač.Povedal je, da mora pogosto pol dneva prečesavati grebene v žgoči vročini, da najde dovolj hrane za družino. Za sabo je vlekel plavajočo škatlo iz stiropora, v katero je polagal vse, kar je nabral ali ujel: različne vrste morskih polžev, morske ježke, rakovice, kakšno ribo, če je imel srečo. V eni roki je držal trnek, v drugi osti. Suval, drezal, cukal in sekal je po koralah. Oblaček črnila je bil znamenje, da je nabodel sipo.Pobral je brizgača in mi ga podal. Zadek mu je krasil šop belih niti. Hitreje, kot sem se zavedel, je iztisnil lepljive niti, da so se oprijele moje kože – žival se tako odzove, če jo kaj vznemiri. Razmotal sem niti in brizgača vrgel v škatlo.

Utrudljivo iskanje hrane je značilno za celotne Filipine in za ves Koralni trikotnik, saj je ljudi vse več, rib pa vse manj. Za milijone Filipincev je morje vir preživetja, brez katerega bi bili obsojeni na propad. V regiji Danajon je ribolov glavni vir dohodka in hrane treh četrtin gospodinjstev. V času ene same generacije se je ulov zmanjšal za desetkrat.Četrtina rib, ki jih nalovijo v Danajonu, je pridobljena z nezakonitimi in škodljivimi metodami ribolova. Male ribiče, ki živijo na pragu revščine ali pod njim, v rabo teh metod sili obup. Filipinci poznajo rek kapit sa patalim, kar pomeni ‘zgrabi za rezilo’. Človek, ki ga žene obup, bo zgrabil tudi za ostro rezilo noža – prekršil zakon, tvegal aretacijo, uničeval grebene, ki so zanj vir preživetja.

V nekaterih mesecih iskalci na osiromašenih grebenih naberejo zgolj skromnih 250 gramov morske hrane na uro. Opazoval sem tega moža, kako je zajel zrak, pobrcal s plavutmi iz vezane plošče in se potopil.Tudi sam sem brskal – trudil sem se dognati, kako bi lahko ohranili koralne grebene, medtem ko ljudje vse bolj izkoriščamo oceane in jih s svojimi dejavnostmi hkrati tudi spreminjamo. Morja so vse toplejša in vse bolj zakisana, njihova gladina se dviga – to so nevarnosti, ki grozijo koralnim grebenom po vsem svetu.Pred obalo podolgovatega Palawana, najza­hodnejšega od večjih filipinskih otokov, sem se na svoje oči prepričal, kaj prihaja. Potapljal sem se v zagrobnem svetu pobeljenih koral. Tempe­ratura morja je presegla prag, pri katerem koralni polipi odpovedo gostoljubje simbiotskim algam, ki jim zagotavljajo kalejdoskopske barve. Korale so bile bele kot led. Iz njihovih umirajočih tvorb je odtekala sluz. V tej monokromatski pokrajini so bile še ribe videti kot omotične.