Ohranitev raja

POLOTOK OSA V KOSTARIKI BI LAHKO BIL SVETU ZGLED ZA OHRANJANJE NARAVE. TODA PANDEMIJA OVIRA PRIZADEVANJA ZA VARSTVO TEGA NARAVNEGA ČUDESA.

CELEDONIA TELLEZ se ne spomni, katerega leta se je priselila na polotok Osa, pa tudi ne, koliko je bila takrat stara. Dobro pa se spomni, zakaj je prišla: zaradi zemlje, ki je bila na voljo brezplačno. Takrat je bil ta kljukasto oblikovani polotok s površino 1800 kvadratnih kilometrov na južnem delu tihomorske obale Kostarike gozdnata divjina, ki jo je od celine ločeval pas domala neprehodnih mangrov in je bila dostopna večinoma le s čolni. Celedonia je bila noseča, ko je prišla tja s svojimi petimi otroki, šestimi kokošmi, psom in 700 kostariškimi koloni, ki so bili takrat skupaj vredni manj kot evro.

S seboj je pripeljala tudi partnerja, ki pa je “sovražil naravo in je pobegnil pred žuželkami”, se spominja. Zato je v roke vzela sekiro in sama izkrčila zemljo.“Ko sem sekala drevesa, sem razmišljala, kako dolgo so morala rasti, jaz pa sem jih v hipu podrla,” pravi. “To smo počeli. Izkrčili smo gozd, da smo lahko živeli.” Doña Celedonia, kakor jo vsi spoštljivo kličejo, kakih 40 let pozneje še vedno živi na istem zemljišču v mestecu La Palma. Ko sem jo junija 2019 obiskal, je nosila kavbojke in bluzo, potiskano z modrobelim cvetličnim vzorcem. Vrt in hišo mi je razkazala s tako gotovim korakom, da ne bi nikoli uganil, da je skoraj slepa.

Botaničarka Ruthmery Pillco Huarcaya nabira semena drevesa virola, ki uspeva v še ohranjenih starih gozdnih sestojih. Nova drevesa, ki jih bodo vzgojili iz semen, bodo zasadili na degradiranih območjih v upanju, da bodo privabljala opice pajčarke in druge vrste, ki raznašajo semena. “Drevesa, ki jih posadiš, se lahko posušijo,” pravi Huarcayeva, “drevesa, ki jih posadijo živali, pa bodo pomagala ustvariti gozd, kakršen je bil nekoč.”

Tistega dne se je želela odkupiti naravi za izkrčeni gozd v preteklosti: košček ji ga je vrnila. Na njeno povabilo je nepridobitna organizacija Osa Conservation organizirala mrežo lokalnih in vladnih skupin, da bi na njeni devet hektarov veliki zemlji zasadili 1700 dreves domorodnih vrst, večinoma vzdolž potoka, na katerega meji njena posest. Na kostariški Día del Árbol (dan drevesa) so se zbrali številni od njenih šestih otrok, 16 vnukov in 14 pravnukov, da bi praznovali skupaj z večino drugih ljudi iz lokalne skupnosti. Organizirali so razstave, govore, igre in plese otrok v barvitih tradicionalnih nošah.Proti poldnevu so vsi pospremili doño Celedonio do potoka, ob katerem je posadila simbolično zadnje drevo. Njen vnuk Pablo je izkopal jamo. Doña Celedonia, nekoliko v zadregi, ker se je znašla v središču pozornosti, se je sklonila in vanjo položila sadiko.“Mogoče bom celotno kmetijo spremenila nazaj v gozd,” je dejala, ko si je otirala zemljo z rok.

Polotok Osa spada, hektar za hektarom, med najrodovitnejše predele na svetu. Čeprav obsega manj kot tisočinko vsega kopnega na planetu, živi na njem 2,5 odstotka vseh živalskih in rastlinskih vrst. Raznovrstni habitati na polotoku – oblačni gozd, nižinski deževni gozd, močvirja, mangrove, sladkovodne in obalne lagune – ponujajo zavetje

tisočem vrst, med katerimi so tudi populacije svetlo rdečih ar, opic pajčark in drugih živali, ki so z večine svojih nekdanjih območij razširjenosti že izginile ali pa jih je vse manj. Po gozdovih lovi plen pet vrst mačk, morske želve štirih vrst pa na tiho­morskih obalah odlagajo jajca. Na vzhodni strani polotoka se v zalivu Golfo Dulce zbirajo kladvenice in kiti grbavci, da bi tam skotili mladiče.Toda ekosistem polotoka Osa je občutljiv. V preteklosti se je dvakrat znašel na robu uničenja – ne toliko zaradi delovanja velikih korporacij kot zaradi vse večjih posegov domačinov, ki so krčili gozd za svoje preživetje ali izpirali zlato v rekah, da bi zaslužili prgišče dolarjev.

V zadnjih letih pa so nekatere skupnosti na Osi postale strastne zagovornice varstva okolja, ki so ga nekoč izkori­ščale. Namesto da bi podirale starodavna drevesa za les, urejajo steze za ekoturiste; namesto da bi nezakonito lovile, so na sledi krivolovcem.Vendar območju zdaj grozi nova nevarnost. Pandemija covid­19 je opustošila gospodarstvo Kostarike in pretrgala dotok turističnih prihod­kov, ki so spodbudili prehod v okolju prijazen življenjski slog. Prebivalci Ose so v srcih in mislih vse večji zagovorniki ohranjanja narave. Vendar morajo tudi oni nasititi lačne želodce.“Ljudje so tu tesno povezani z naravo,” pravi Hilary Brumberg, zaposlena v organizaciji Osa Conservation, ki je vodila projekt pogozdovanja na kmetiji doñe Celedonie. “A če se znajdeš pred izbiro, ali nahraniti družino ali varovati naravo, ima družina prednost.”

Andy Whitworth, 37­letni izvršni direktor or­ganizacije Osa Conservation, nosi svojo ljubezen do narave dobesedno na koži: roke mu krasijo tetovaže kač, kuščarjev, gavialov in kolibrijev, na prsih se mu pase indijski nosorog. Organizaciji se je pridružil leta 2017, po šestih letih brezupnega boja za ohranjanje narave v perujski Amazoniji.“Ko sem prišel na Oso, je v meni znova vznikni­lo upanje,” mi je povedal med zajtrkom na bio­loški postaji organizacije Osa Conservation na jugozahodnem delu polotoka. “V Amazoniji sem videval pajčarke enkrat ali dvakrat na leto. Tu jih vidim enkrat ali dvakrat na dan. To me je povsem preobrazilo.”

Whitworth je kmalu spoznal, da ima precej za­slug za uspeh na polotoku Osa kostariška politika pogozdovanja. Večino druge polovice 20. stoletja so gozdove, ki so nekoč prekrivali 75 odstotkov dr­žave, sistematično izsekavali zaradi pridobivanja lesa ter širjenja živinoreje in poljedelstva, denimo nasadov bananovcev in ananasa. V obdobju manj kot ene generacije so izkrčili toliko gozdov, da so prekrivali le še petino dežele.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!