Perujska zlata mrzlica

Obupna revščina žene prebivalce Perujskih Andov v nevaren lov na dragoceno zlato, pri tem pa so izpostavljeni strupom.

La Rinconada, ki leži pet tisoč metrov visoko v Perujskih Andih, je najviše ležeče naselje na Zemlji, za svoj žalostni obstoj pa se mora zahvaliti visoki ceni najbolj iskanega naravnega bogastva s tamkajšnjih nahajališč – zlata.Ker se je cena te plemenite kovine v zadnjih dveh desetletjih več kot popeterila, se je mestece v senci zasnežene gore Ananea neurejeno razraslo v naselje barak iz valovite pločevine, nagnetenih okrog vhodov v majhne rudnike ob hudo onesnaženem jezeru. Zaradi strupenega mraza in pomanjkanja kisika na nadmorski višini 5100 metrov celo domačini hlastajo za zrakom, smrdi pa tako, kakor pač smrdi v naselju s 30.000 do 50.000 začasnimi prebivalci, ki nima odlagališča odpadkov in kanalizacije.V labirintu rudnikov globoko v gori Ananea so pogosti usodne nesreče in pretepi s smrtnimi izidi. Rudarji so, potem ko prodajo nakopano zlato, neredko žrtve roparjev ali celo morilcev; ti trupla preprosto pustijo v rudniških jaških. Med žrtvami morilcev so tudi ženske in dekleta, ki so jih v La Rinconado iz večjih perujskih in bolivijskih mest zvabili trgovci z ljudmi, jim odvzeli osebne dokumente in jih zaposlili v tamkajšnjih umazanih barih in bordelih.Dovoljenje za izkopavanje zlata v gori Ananea ima več manjših podjetij, eno od njih ima za več območij sklenjene pogodbe s približno 450 člani zadrug, ki so med njegovimi delničarji.

Za večino rudnikov, ki delujejo na podlagi teh pogodb, velja, da ne spoštujejo zakonodaje – imajo premalo delovne sile in ne upoštevajo ustreznih varnostnih in okoljskih predpisov, a jim vlada podaljšuje dovoljenje za delovanje, ker so prijavljeni v program, s katerim naj bi zagotovili višje standarde.Rudarji v La Rinconadi delajo v razmerah, ki škodijo njihovemu zdravju in zastrupljajo andsko pokrajino, toda kupci in predelovalci iz ZDA, Švice in drugih držav to zlato brez zadržkov kupujejo, obdelujejo in iz njega izdelujejo zlate palice in sijoči nakit. Izdelkom se nič ne vidi, da surovina zanje izvira iz perujskih rudnikov, v katerih so razmere slabo urejene. Mednarodna prizadevanja, da bi za zlato iz rudnikov, v katerih so zagotovljeni višji standardi, veljale višje cene, La Rinconade še niso dosegla.Víctor Hugo Pachas, perujski antropolog, ki preučuje zakonsko neurejeno izkopavanje zlata v Peruju in drugih južnoameriških državah, dobro razume ironijo sodobne zlate mrzlice v La Rinconadi.

“Manjši rudniki, kakršni so tu, v Andih obstajajo že od nekdaj, v njih se opravlja sekundarna dejavnost – včasih so si lastniki farm in rančev z rudarjenjem občasno zagotovili dodaten dohodek,” pripoveduje o dejavnosti, ki se je v perujski regiji Puno, kjer leži La Rinconada, začela razvijati že vsaj na začetku 19. stoletja. Rudarji se nenehno pritožujejo, da so rudniki izčrpani, pravi, “toda v njih je še precej zlata. Če ga bo kdaj manj, bo rudarjenje spet postalo dopolnilna dejavnost kmetov, kakor je bilo prej.” POGODBENI UPRAVITELJI teh rudnikov pogosto ne živijo v La Rinconadi, ampak prepuščajo vsakdanje delo nadzornikom, ki so si pridobili njihovo zaupanje. Ti delovodje nadzirajo delavce, ki za izkopavanje rude ne uporabljajo drugega kot navaden dinamit in pnevmatične vrtalnike. V malih predelovalnih obratih rudo zdrobijo in pomešajo z živim srebrom ali cianidom, da iz nje pridobijo zlato. Tega nato odkupi veriga posrednikov in ga proda naprej, včasih tudi za izvoz.Dogovori o delu se navadno sklepajo ustno, delovodja najame delavce za en teden ali za več mesecev, odvisno od žile, iz katere pridobivajo rudo. Delavcem lahko pripadata hrana in nastanitev, nimajo pa nobenih pravic iz dela in ne prejemajo plače. Namesto tega je uveljavljen sistem cachorreo, ki jim dovoljuje, da kakšen dan ali dva na mesec delajo zase in vse takrat najdeno zlato obdržijo. Če ne najdejo nič, so delali zastonj.

Perujska zlata mrzlica
Ženske, ki jim pravijo pallaqueras, opazujejo, kako tovorno vozilo od­laga odpadno kamenje iz rudnika. Ta odpadek nato prebrskajo in odbe­rejo kose s sledovi zlata. To so po večini žene rudarjev, matere samo­hranilke ali vdove. Delajo v težkih vremenskih raz­merah, grozijo jim nes­reče, včasih so tudi žrtve spolnega nadlegovanja rudniških delovodij, od katerih dobijo dovolje­nje za delo.

Rudarji godrnjajo nad takšno ureditvijo, v resnici pa je noče nihče spremeniti – tako je ceneje za pogodbenika in delavec laže odide, če se odloči, da mu je vsega dovolj. Vendar številni ostajajo zaradi mamljive možnosti, da se jim bo nasmehnila sreča.Sreča rudarje obiskuje v sanjah, pa tudi na bolj zahrbtne načine, pravi Maria Eugenia Robles Mengoa, perujsko-bolivijska antropologinja.Ko je leta 2016 prvič obiskala La Rinconado, se je znašla v mačističnem svetu, v katerem pa so vse eno povsod prisotne ženske. Kakor pripoveduje, je za rudarje celo gora Ananea ženska. Pravijo ji awicha, kar v kečujskem jeziku pomeni “babica”. Če ima rudar srečo, pripoveduje tamkajšnja legenda, ga v sanjah obišče duh v podobi ženske – la gringa – in ga odpelje do bogate rudne žile. Toda la gringa je ljubosumna, verjamejo domačini, in če v rudnik vstopi še kakšna ženska, rudarju ne bo razkrila, kje je zlato. Še danes gredo v goro le redke ženske. Razširjeno je tudi skrb zbujajoče prepričanje, da je sreča naklonjena rudarjem, ki popivajo in se spuščajo v spolne odnose z mladimi ženskami. Kakšnih 2000 deklet, med katerimi so tudi mladoletne, v La Rinconadi dela v barih, ki so hkrati javne hiše. “Ko sem prvič videla ta dekleta in nasilje, ki ga doživljajo, me je preplavila mešanica besa in obupa,” se spominja Roblesova. Takrat je bila stara 27 let in vse ženske, na katere je naletela v La Rinconadi, so bile mlajše od nje.V težkih razmerah delajo tudi ženske, ki brskajo po kupih odpadne jalovine pred vhodi v rudnike in iščejo zlatonosne kose. Pravijo jim pallaqueras in so pogosto žene rudarjev, matere samohranilke ali vdove. Med iskanjem drobcev zlata, ki bi jih bilo še mogoče izbrskati iz kupa neuporabnega materiala, vdihavajo prah in strupene hlape. Čeprav čistijo odpadni material in za podjetje opravljajo pomembno delo, so ena najranljivejših skupin v verigi delavcev.

Rudarja iz La Rinconade čakata, da izvesta, kolikšno plačilo bosta prejela za svoje delo od lokalnega kupca zlata. Namesto rednih plač je uveljavljen sistem cachorreo – rudarjem je dovoljeno, da kakšen dan ali dva na mesec delajo zase in prodajo, kar dobijo.

Iz velikega dela rude pridobijo zlato tako, da jo pomešajo s cianidom. Majhne količine rude, ki jo zberejo pallaqueras in rudarji, kadar delajo po sistemu cachorreo, pa zdrobijo in ji dodajo živo srebro, da se veže z zlatom, pri tem pa nastane kepa amalgama. To naredijo v bobnu, ki je podoben polirnemu, ali z ogromnim kamnom v terilniku, ki mu pravijo quimbalete.Rudar ali pallaquera nato odnese kepo amalgama kupcu, ta pa jo obdela s plamenskim gorilnikom, da živo srebro izhlapi in ostane le še zlato.Nekateri kupci zlata uporabljajo naprave, ki prestrezajo živo srebro, toda kupci in rudarji so še vedno izpostavljeni strupenim hlapom, te pa odnaša tudi nad ledenik v bližini naselja. Tam se na ledu kondenzirajo in zastrupljajo zaloge pitne vode. Na svetovni ravni je ta vrsta obdelave zlate rude glavni vir antropogenega živega srebra v zemeljskem ozračju.

Ko iz zlata iz rudnikov, ki v La Rinconadi in drugih delih Peruja delujejo zunaj zakonskih okvirov, nazadnje izdelajo poročne prstane in ohišja ur, na njih ni nikjer sledi krutih razmer, v katerih je bilo pridobljeno.Nekaj zlata se proda po zakonitih poteh, nekateri rudarji pa ga prodajajo na črnem trgu, da se izognejo vodenju dokumentacije in davkom.Zlato s črnega trga je mogoče “oprati” tako, da se uredijo papirji, ki ustvarjajo vtis zakonitosti. Če so dokumenti videti zakoniti, izvozniki navadno ne preverjajo rudnika in ne ugotavljajo, ali deluje v skladu s predpisi.Na koncu se večina perujskega zlata izvozi v tuje rafinerije. Približno tretjina izvoženega zlata gre v Švico, kjer prečistijo kar 70 odstotkov zlata na svetu.

Visoke cene te plemenite kovine so omogočile nekoč skromnim perujskim posrednikom, da so hitro postali vodilni izvozniki. Toda nasprotovanje okoljevarstvenih organizacij in tistih, ki si prizadevajo za spoštovanje človekovih pravic, ter nekateri primeri nezakonitih poslov, ki so zbudili precejšnjo pozornost, so spodbudili prizadevanja za vzpostavitev čiste dobavne verige.Precej prahu sta dvignila 90-kilogramska pošiljka, namenjena v Švico, ki so jo zasegli agenti perujske carine, in aretacija zaposlenih v neki rafineriji v ZDA, ki so bili obtoženi pranja denarja.Vzpostavitev čiste dobavne verige pomeni, da se od rudarjev zahteva upoštevanje predpisov in da se kupcem omogoči sledenje zlatu do vira in preverjanje tamkajšnjih razmer.

Naloga se je zapletla, ker je v Peruju zadnji dve desetletji vse več rudnikov, v katerih ne spoštujejo predpisov, v tem času pa se je gram zlata podražil z manj kot deset dolarjev na več kot 55 – to vrednost je dosegel letos spomladi. Mala podjetja, ki niso sposobna upoštevati predpisov, sprejetih za velike rudarske korporacije, pogosto ne plačujejo davkov, uradnega nadzora nad njimi pa je komaj kaj.V zadnjih dveh desetletjih je perujska vlada na različne načine poskusila pripraviti tamkajšnje rudarje do tega, da bi spoštovali administrativne, delovne in okoljske predpise, toda za ta proces – znan kot formalizacija – je potreben čas.