Po krivem obsojeni

Kwame Ajamu je danes star 63 let. Ime Ronnie Bridgeman je zamenjal med prestajanjem zaporne kazni. Leta 1975 so ga obsodili zaradi umora nekega cleve­landskega finančnega posrednika izključno na podlagi izpovedbe 13­let nega dečka. Čepravje bil tudi Bridgeman sam tedaj še najstnik, so ga obsodili na smrt. Kazen so mu leta 1978 omilili in mu izrekli do­smrtno zaporno kazen. Čeprav so ga leta 2003 oprostili, je še naprej živel v senci nekdanje ob­sodbe. Leta 2014 je priča pred sodiščem izpove­dala, da je bila njena prva izpovedba kriva. Na pod­lagi tega pričanja so reha­bilitirali tri ljudi, Ajamuja, njegovega brata Wileyja Bridgemana in njunega prijatelja Rickyja Jackso­na. Bridgeman in Jackson sta bila po 39 letih, ki sta jih preživela za zapahi, navsezadnje izpuščena.

TAKRAT SE JE IMENOVAL ŠE Ronnie Bridgeman, za krivega pa so ga spoznali predvsem zaradi pričanja 13-letnega dečka, ki naj bi bil videl, kako je skupaj z nekim drugim mlajšim moškim na uličnem vogalu napadel Franksa. Z umorom ga ni povezoval niti najmanjši forenzični ali materialni dokaz. Prav tako v preteklosti ni bil nikoli obsojen zaradi kaznivega dejanja. Neka druga priča je celo izpovedala, da takrat, ko je bil ubit Franks, Bridgemana ni bilo na tistem vogalu. A navzlic vsemu so srednješolcu že nekaj mesecev po aretaciji izrekli smrtno kazen.Devetintrideset let pozneje je prišlo na dan, da je deček, ki je pričal proti njemu, želel kmalu za tem preklicati izjavo. A kakor je pozneje pričal na sodišču, so mu clevelandski preiskovalci zagrozili, da bodo, če si premisli, zaprli njegove starše in jih obtožili krive izpovedbe. Po 27 letih, ki jih je Ajamu preživel v zaporu, so ga leta 2003 pogojno izpustili. A zvezna država Ohio ga je za nedolžnega razglasila šele skoraj 12 let pozneje, potem ko sta v nekem povezanem sodnem postopku prišla na dan dečkovo krivo pričanje in neustrezno ravnanje policije.

Pogovarjal sem se z njim in drugimi njemu podobnimi. Čeprav prihajajo iz najrazličnejših okolij, nosijo podobno, neznosno težko breme: obsojeni so bili na smrt zaradi zločinov, ki jih niso storili.Vsakodnevno življenje nekdanjih zapornikov, ki so že čakali na izvršitev smrtne kazni, je prav tako tesnobno, strašljivo in zmedeno kot breme zavesti, da so bili po nedolžnem obsojeni na smrt. Posttravmatski stres po krivici obsojenega, ki je v zaporu čakal na usmrtitev, ne izzveni preprosto s tem, da ga država izpusti na prostost, se mu opraviči ali mu celo nameni denarno odškodnino – čeprav se to slednje zgodi le redko.

Spoznanje, ki sem si ga pridobil med pogovori s temi ljudmi, je jasno kot beli dan: najtehtneje utemelji nasprotovanje ravnanju, ki ga tudi številni v ZDA občutijo kot nemoralno in barbarsko – izvajanju smrtne kazni – prav nedolžen človek, obsojen na smrt.Lekcija je še toliko bolj boleča, ker govorimo o državi, kjer usmrtijo več ljudi kot v večini drugih držav na svetu in v kateri na verjetnost nepravične obsodbe – in z njo tudi usmrtitve – vplivajo dejavniki, kot so rasa obdolženca oziroma žrtve, revščina in nezmožnost postaviti se po robu preveliki vnemi policistov in tožilcev. Rasa je očitno še posebej pomemben dejavnik, saj je bilo aprila 2020 med zaporniki, ki so čakali na izvršitev smrtne kazni, več kot 41 odstotkov temnopoltih, čeprav ti sestavljajo le 13,4 odstotka ameriškega prebivalstva.

Randal Padgett
OKROŽJE MARSHALL, ALABAMA
5 LET V ZAPORU, ČAKAL NA USMRTITEV;
REHABILITIRAN LETA 1997

Randala Padgetta je policija obdolžila umora žene Cathy, ki je avgusta 1990 umrla zaradi vbodnih ran. Zakonca sta se v preteklosti razšla, rejec piščancev Padgett pa se je že sestajal z drugo žensko. Na sojenju leta 1992 tožilstvo ni pravilno obvestilo obrambe, da se kri s kraja kaznivega dejanja ne ujema s krvjo Randala Padgetta. Ko so njegovi zagovorniki to izvedeli, so nemudoma skušali razveljaviti sojenje, vendar je sodnik zahtevo zavrnil. Ko so ga spoznali za krivega, ga je isti sodnik obsodil na smrt. Tri leta pozneje je sodišče za kazenske pritožbe v Alabami odredilo novo sojenje, pri čemer se je sklicevalo na neustrezno ravnanje tožilstva. Danes 70-letnega Padgetta so spoznali za nedolžnega in ga izpustili.

Organizacije, kot je Innocence Project, so v zadnjih 30 letih učinkovito razkrile, kako nevarno zmotljiv je včasih ameriški pravosodni sistem, še posebej pri obravnavi kaznivih dejanj, za katera je zagrožena smrtna kazen. Z analizo DNK in skrbnim preučevanjem dejanj policije, tožilcev in zagovornikov, katerih stroške krije država, so pripomogle, da so v ZDA po letu 1972 oprostili krivde že 182 na smrt obsojenih. Od leta 1989 do decembra 2020 so rehabilitirali skupaj več kot 2700 ljudi.Vsi moji sogovorniki, ki so bili na smrt obsojeni, a se je zanje izkazalo, da so v resnici nedolžni, so člani organizacije, imenovane Witness to Innocence (WTI). To je nepridobitna organizacija, ki od leta 2005 deluje v Philadelphii in jo vodijo rehabilitirani obsojenci na smrt. Njen glavni cilj je odprava smrtne kazni v ZDA in v ta namen si prizadeva vplivati na mnenje javnosti o moralnosti skrajnega kaznovanja.