Pod Jeruzalemom

Trudim se, da ne bi zaostajal za izraelskim arheologom, ki se, vitek, kot je, zlahka premika po zavitem in ozkem predoru, iz katerega štrlijo številne skale. Svetiva si samo z lučkama na telefonih in sklonim se, da z obtolčeno rumeno čelado ne bi podrsal po kamnu. Potem se sunkoma ustavi. “Nekaj zanimivega ti bom pokazal.” Tesni prehod leži pod ozkim pasom zemlje južno od jeruzalemskega Starega mesta.

Ozek greben, kjer je nekdaj stal zgodnji Jeruzalem, danes pa je nagneten s hišami pretežno palestinskih prebivalcev, skriva podzemni labirint naravnih jam, kanaanskih vodnih kanalov, judejskih predorov in rimskih kamnolomov. Ta prehod je mlajši od večine drugih, izklesala sta ga britanska arheologa ob koncu 19. stoletja. Uzielu sledim v pred kratkim izkopan prostor, ki je velik in visok kot udobna podzemna dnevna soba. Njegova lučka osvetli čokat bled valj. “To je bizantinski steber,” pojasni, ko se skloni, povleče stran vrečo s peskom in razkrije gladko belo površino. “In to je del marmornih tal.”

Stojiva v cerkvi iz 5. stoletja, zgrajeni v spomin na kraj blizu vodnjaka Siloa, kjer je Jezus ozdravil slepega moža. Svetišče so opustili, streha se je zrušila in starodavna stavba se je sčasoma pridružila obsežnemu kraljestvu pod mestom. Za Uziela cerkev ni samo zanimiva. Je tudi najnovejši zaplet v enem najdražjih in najspornejših arheoloških projektov na svetu.

Njegovo poslanstvo je izkopati 2000 let staro in 600 metrov dolgo ulico, ki je nekdaj vodila romarje, trgovce in druge obiskovalce do enega od čudes stare Palestine: judovskega templja. Ko so Rimljani leta 70 mesto razdejali in požgali, so to veličastno pot zasule ruševine in jo skrile očem. “Zaradi cerkve moramo spremeniti smer,” reče Uziel. “Nikoli ne veš, na kaj boš naletel.”

Naletel je že na judovska obredna kopališča, poznorimsko stavbo in temelje zgodnjeislamske palače. Vse je treba zarisati in proučiti ter najti obhod ali utreti pot, tako da se ovira odstrani ali pa se skoznjo zvrta prehod. Ko sta se britanska arheologa prikopala do cerkve, je bilo kopanje predorov nekaj običajnega. Danes velja za nevarno in neznanstveno, razen v izjemnih primerih.

Toda tukaj je izkopavanje s površja skoraj nemogoče, saj ljudje živijo le nekaj metrov višje. Namesto tega pravcata vojska inženirjev in gradbenih delavcev, ki v dveh izmenah garajo 16 ur na dan, vrta vodoravni jašek pod hrbtenico grebena. Ko se pomikajo naprej, Uziel in sodelavci skrbno odkopljejo zemljo od vrha do dna vsakega na novo razkritega dela ter odkrivajo lončenino, kovance in druge ostaline preteklosti. Ali je ta metoda dovolj znanstvena, je odvisno od tega, katerega izraelskega arheologa vprašate. Za nekatere je revolucionarna, za druge hudo zgrešena.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!