Pomanjkanje vode

V BLIŽINI GORE KAILASH v Tibetu izvirajo štiri velike reke, ki se kakor udje častitljive vodne boginje raztezajo prek vzhodnega in zahodnega dela Himalaje ter navzdol proti morju. Ob toku teh rek so od nekdaj nastajale civilizacije in države: Tibet, Pakistan, severna Indija, Nepal, Bangladeš. Kako uporabljajo vodo, je odvisno od ljudi, ki živijo tam. Od kod reke dobivajo vodo, pa je odvisno od dveh stvari, od monsunskega deževja in vode iz talečih se ledenikov. Na oba pojava, ki sta bila dolga tisočletja izključna domena bogov, danes vplivamo tudi ljudje.

Pomanjkanje vode

Reke, ki pritekajo iz vzhodne Himalaje (denimo Bramaputra), napaja predvsem poletni monsun. Ker je zaradi toplejšega podnebja v ozračju vse več vlage, bodo te reke v prihodnje verjetno bolj vodnate. Ind, ki teče od gore Kailash proti zahodu, pa večji del vode dobiva iz staljenega snega in ledenikov v Himalaji, Karakorumu in Hindukušu. Še zlasti ledeniki so pravi “vodni stolpi”, saj visoko v gorah v obliki ledu zadržujejo sneg, ki pade pozimi, nato pa ga spomladi in poleti oddajajo kot snežnico. Tako zagotavljajo stalno količino vode, ki hrani ljudi in ekosisteme. Dolvodno, na pakistanskih ravninah, deluje najobsežnejši sistem namakalnega poljedelstva na svetu, odvisen od reke Ind. Ledeniki, ki napajajo reko, so življenjskega pomena za približno 270 milijonov ljudi. Danes se večina teh ledenikov krči, zato se bo količina vode v Indu sprva povečevala. Če pa se bo temperatura zviševala v skladu z napovedmi in se bodo ledeniki še naprej talili, bo količina vode v Indu do leta 2050 dosegla najvišjo točko, nato se bo začela zmanjševati.

Ljudje že zdaj porabijo več kot 60 odstotkov vode iz Inda, število prebivalcev v porečju pa hitro narašča. V članku, nedavno objavljenem v reviji Nature, je mednarodna skupina znanstvenikov (ob podpori društva National Geographic Society) analizirala ledeniške “vodne stolpe” po svetu. Kot je zapisala, so razmere najbolj skrb zbujajoče ravno pri Indu: glede na “pretirano izrabljanje vode iz rečnega sistema in omejeno učinkovitost upravljanja” v regiji je “malo verjetno, da bi Ind … prenesel tolikšno izčrpavanje”. Najhuje bo prizadet Pakistan. Med letoma 2003 in 2006 sem prepotovala območja ob celotni dolžini 3200-kilometrske reke od Arabskega morja do izvira v Tibetu in zbirala gradivo za knjigo Imperiji ob Indu (Empires of the Indus). Že tedaj je bilo kot na dlani, da je reka zelo obremenjena. Količina vode se je zmanjšala zaradi namakanja, industrije in vsakodnevnega življenja ljudi ob njem. Zaradi številnih jezov in zadrževalnikov sploh ne doseže več morja, njegova delta, porasla z mangrovskim gozdom, pa umira. Jezera v porečju so onesnažena z odplakami in snovmi, ki se spirajo s kmetijskih površin.

PAKISTAN V tekstilno tovarno v Sindu so s tovornjakom pripeljali bombaž. Tekstilna industrija kot celota prispeva k pakistanskemu BDP osem odstotkov in več kot polovico deviznih prihodkov države. A bombaž je kultura, ki potrebuje veliko vode, nepredvidljive vremenske razmere – vročinski valovi, ki jim sledi izjemno izdatno deževje – pa so v zadnjih letih razlog za slabše letine.

Prav presunilo me je, kako reka, ki jo verske hvalnice v sanskrtu opevajo že od pradavnine, danes velja le še za naravni vir, od čaščenja pa ni ostalo nič. Vsi, s katerimi sem se pogovarjala, pa najsi so bili kmetje ali politiki, so bili prepričani, da z reko ravnamo nápak. Omenjali so nepoštene oziroma neučinkovite vodogradbene projekte, nepravično delitev vode in uničevanje ekosistemov v imenu dobička.