Pot v leto 2070

Na odsluženi promenadi na obali Tihega oceana se vrti razgledno kolo. Poganja ga elek­trika, pridobljena iz energije sonca. Približno sto metrov proč stoji znak, ki označuje konec stare legendarne ceste Route 66. Pomol v Santa Monici, v katerem bi lahko videli stično točko med zeleno energijo in zgodovino avtomobilizma, se zdi nadvse primeren kraj za začetek popotovanja po ZDA z avtomobili na električni pogon.

STROKOVNJAKI SO V PRETEKLOSTI ŽE PODCENILI POTENCIAL PRIDOBIVANJA ELEKTRIKE IZ ENERGIJE SONCA, TEHNOLOGIJA PA LAHKO PRINESE NAGLE SPREMEMBE.

Izhodišče za potovanje po Cesti 66, eni prvih ameriških as­faltiranih cest, je bil Chicago. Od 30. let prejšnjega stoletja so se po tej cesti milijoni migrantov s Srednjega zahoda valili proti lesketajočim se obalam Kalifornije, vse dokler je avtoceste niso izrinile na smetišče zgodovine. Pomembna je bila pri preobliko­vanju te zvezne države iz podeželskega raja v niz razraščajočih se mest in je postala simbol marsičesa: preobražujoče moči avto­mobilov, svobode, ki jo ponuja brezkončna cesta, ter čarobnosti prepletanja obojega na popotovanju z avtomobilom. Dandanes se popotniki, ki se navdušujejo nad ameriško kulturo, po več kot 3600 prevoženih kilometrih postavijo v vrsto pred leseno lopo na pomolu v Santa Monici in tam jim izdajo potrdilo, da so prevozili Cesto 66.

Pomol je prav tako primeren kraj za premislek o svetu, kakršne­ga smo ustvarili, deloma tudi zaradi neomajne ljubezni do motorja z notranjim zgorevanjem. Na vzhodu leži Los Angeles s sedmimi milijoni “bencinarjev”, ki na leto izpustijo v ozračje več CO2 kot marsikatera ameriška zvezna država.

Na jugu je Venice Beach, kjer je bilo v 40. letih prejšnjega stoletja vse polno naftnih vrtin – in kjer zadnja leta morje naplavlja trupla izstradanih morskih levov, žrtev oceanskih vročinskih valov, ki zaradi podnebnih sprememb postajajo vse hujši. Na za-hodu in severu se razprostira Malibu in nad njim gričevje, kjer je po letih suše in vse višjih temperatur novembra 2018 pustošil gozdni požar Woolsey.

V plamenih so umrli trije ljudje, četrt milijona so jih morali evakuirati. Uničenih je bilo 1075 domov.Zaradi vetra, ki je pihal od Santa Ane, “se je požar neverjetno hitro razširil, v enem samem dnevu ga je prignalo prav do obale,” se je spominjal Dean Kubani, ko sva stala pod razglednim kolesom. Kubani je 25 let služboval v Santa Monici, bil je vodja urada za trajnostni razvoj in se je pred nedav-nim upokojil. Požar Woolsey je opazoval z obale. “Gozdni požari navadno izbruhnejo septembra ali oktobra,” je dejal. Vendar je sezona požarov zdaj daljša, kot je bila v preteklosti, “ker redkeje dežuje in ni ohladitev”.

Živimo v prelomnih in negotovih časih, ko je težko napovedati, kako bo leta 2070 živeti v Kaliforniji, Ameriki ali kjerkoli drugje na svetu. Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) pri OZN pravi, da moramo v prihodnjega pol stoletja ali še prej povsem ustaviti izpuste toplogrednih plinov, če želimo preprečiti podnebno katastrofo. Toda namesto tega na svetovni ravni ne pridobivamo manj fosilnih goriv, temveč celo več, kot smo jih. Ameriške družbe, ki že danes proizvedejo največ nafte in zemeljskega plina na svetu, nameravajo do leta 2030 proizvodnjo povečati za 30 odstotkov. V času predsednikovanja Donalda Trumpa so ZDA izstopile iz pariškega podnebnega sporazuma, po katerem naj bi zmanjšali svetovno odvisnost od fosilnih goriv.Vendar hkrati doživljamo tudi zeleno energetsko revolucijo. Količina energije iz obnovljivih virov se bo po svetu v prihodnjih petih letih povečala za toliko, kolikor znaša zmogljivost ZDA za proizvod ­njo električne energije.