Povezanost z reko

“Velika reka teče z gora proti morju.
Jaz sem reka, reka je jaz.”

S temi besedami maorska ljudstva z območja Whanganui na Novi Zelandiji izpričujejo, kako neločljivo so povezana z reko, ki jo štejejo med svoje prednike. Reka izvira v snežiščih treh ognjenikov v osrednjem delu Severnega otoka. Maori pravijo, da je solza iz očesa očeta Neba kanila ob vznožje najvišje od teh gora, osamljene gore Ruapehu, in rodila se je reka. Reka, v katero se steka nešteto pritokov, se na 290 kilometrov dolgi poti proti morju kot jegulja vije po gorati deželi, katere del je razglašen za narodni park.

Če se zapeljemo po prepadni Rečni cesti, bomo daleč pod seboj uzrli kanuiste, kako drsijo po mirnih odsekih, kakor bi bili eno s tokom in naplavinami, ki jih ta nosi, ter penami, ki nastajajo, že naslednji hip pa krepko poprimejo za vesla, da se prebijejo čez brzice. To je reka, ki so jo ljudstva iz pokrajine Whanganui več kot 700 let obvladovala, skrbela zanjo in bila odvisna od nje. Je njihova awa tupua oziroma reka svete moči. A ko so sredi 19. stoletja tja prišli evropski naseljenci, so začeli izpodkopavati tradicionalno oblast tamkajšnjih ljudstev – in jo z vladnim odlokom navsezadnje odpravili.

Odtlej staroselci le nemočno gledajo, kako njihovo reko kazijo in jo onečaščajo. Razstrelili so več brzic, da bi po reki laže plule turistične ladje in da bi bila zemlja v notranjosti dežele laže dostopna. Grušč z njenega dna so uporabljali za nasipe ob železniških progah in za ceste, s tem pa so poškodovali rečno strugo in prizadeli ribolovna območja. Rečno ustje je postalo odtočni kanal za mestne odplake.

A najhuje je, da so pri izvajanju naglo razraščajočega se hidroenergetskega programa zgornji tok preusmerili na drugo vodozbirno območje in s tem zgornje dele reke oropali naravnega toka, to pa v kulturi staroselskega prebivalstva pomeni hudo žalitev. Po maorskem pojmovanju je namreč glava najsvetejši del vsake osebe in za Maore je reka v resnici oseba – tupuna oziroma prednica. Toda 20. marca 2017 se je zgodilo nekaj izjemnega.

Nova Zelandija je z zakonom priznala nekaj, kar so Maori trdili že ves čas – da je reka živo bitje. Parlament je sprejel zakon Te Awa Tupua, ki določa, da je reka skupaj z vsemi svojimi fizičnimi in metafizičnimi prvinami nedeljiva, živa celota, ki ima zatorej “vse pravice, pooblastila, dolžnosti in obveznosti pravne osebe”.

Ta zakon ni edini te vrste. Na podlagi modela iz Whanganuia je pravno subjektiviteto doslej pridobilo tudi 2127 kvadratnih kilometrov gozdov, jezer in rek, ki sestavljajo nekdanji narodni park, imenovan Te Urewera. Tretja pravna oseba naj bi kmalu postala gora Taranaki.

TUDI DRUGOD PO SVETU so že skušali naravnim prvinam priznati zakonske pravice, omeniti velja predvsem indijski sveti reki Ganges in Yamuna. Odslej se večina ljudi sprašuje, ali bodo imeli takšni pravni instrumenti moč tudi na sodišču. Bo narava denimo lahko tožila ljudi za škodo, ki ji jo povzročajo? Odgovor se glasi: nihče ne ve. Ker doslej še ni bilo nobene tožbe, je zelo težko predvideti, kakšne bodo konkretne posledice. Maorski voditelji so prepričani, da je poudarjanje zakonskih pravic zgrešeno. Veliko pomembnejši je drugačen odnos ljudi do naravnega sveta, odnos, ki ne temelji na pravicah, temveč na dolžnostih. Gre za prepričanje, ki ga lahko povzamemo s parafraziranjem slovitih besed Johna F. Kennedyja: Ne sprašujte, kaj lahko narava stori za vas, temveč se raje vprašajte, kaj lahko vi storite za naravo.

Gerrard Albert je sodeloval v pogajanjih o sporazumu, s katerim so reko pravno priznali za prednico. Na sliki uči najmlajšega sina Tokoiterangija, da mora nekaj ulovljenih jegulj vrniti rečnemu božanstvu.

Poglavitni namen novozelandskega zakona je poprava dolgoletnih krivic. Dokument je nastal, ker moja domovina zadnjih 40 let stopa po poti resnice in sprave, da bi popravila krivice, ki jih je naredila v zgodovini, ko je prelomila obljube, dane Maorom. Vlade (Novozelandci pravijo vladi tudi Krona) druga za drugo kršijo Sporazum iz Waitangija, s katerim je bila ustanovljena država, že malone od leta, ko je bil podpisan.
Preiskovalna komisija, imenovana waitangijski tribunal, vse od leta 1975 nepretrgoma preiskuje, poroča in daje Kroni priporočila v zvezi z reševanjem pritožb, ki jih je doslej vložilo že več kot sto ljudstev Aotearoe (Nove Zelandije).

Sporazum je Maorom zagotavljal vrhovno oblast, ki so jo od nekdaj imeli na svojem ozemlju in v svojih prebivališčih ter nad vsemi tamkajšnjimi dobrinami. Nobenega dvoma ni, da so whanganuijski poglavarji, ki so leta 1840 podpisali sporazum, imeli reko za zaklad, celo neprecenljiv zaklad. Dajala jim je hrano, bila je njihova lekarna, zanje je bila pomembna prometnica in obrambni jarek. Bila je njihova zdravilka, svečenica, roditeljica. Vir njihove veljave in bistvo njihovega bitja. Kot so waitangijskemu tribunalu pojasnili v poročilu o zahtevku, je reka Whanganui zanje kot žila, ki vodi v vsa njihova srca in jih povezuje v eno.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!