Prerod morskih vider

Morske vidre veliko pojedo. Odrasla morska vidra na dan zaužije količino hrane, ki ustreza četrtini njene telesne mase; doječe matere je potrebujejo še več. Prehranjujejo se z lupinastimi nevretenčarji in v količino zaužite hrane niso vštete lupine. (Za odraslo 30-kilogramsko morsko vidro pomeni to približno 7,5 kilograma mesa.) Morske vidre so v tihomorskem okolju ključna vrsta, tako biologi označujejo živali ali rastline, ki so ključnega pomena za ekosisteme, v katerih živijo. Ta neznanski tek vider in njihova izbira plena lahko ohranjata – ali obnovita – zdravo ravnovesje v morju, ki ga naseljujejo.

Med plenom morskih vider so denimo tudi morski ježki. Ti se prehranjujejo s halogami in tam, kjer ni morskih vider, ki bi nadzorovale njihove populacije, lahko uničijo celotne gozdove halog. Znanstveniki zdaj spoznavajo, da so gozdovi halog skupaj z morsko travo, ki bujno uspeva tam, kjer so prisotne morske vidre, ključnega pomena za odpornost morja. Rastišča gosto prepletenih halog dajejo varno zavetje ribjemu zarodu, s tem pa se povečujeta številnost in vrstna pestrost odraslih rib. Morska trava prečiščuje onesnaženo vodo in skrbi za vezavo ogljika v usedlinah.

“Vpliv morskih vider je velikanski,” pravi raziskovalni ekolog Tim Tinker, izredni profesor na Kalifornijski univerzi v Santa Cruzu. Sodi med vodilne strokovnjake za morske vidre na svetu in je desetletja preučeval severne in južne populacije. “Zato je tako pomembno, da jih razumemo. Če izginejo iz ekosistema ali se vanj vrnejo, se vse spremeni. To pa povzroča motnje. Nekaterim ljudem se bo njihov vpliv zdel koristen. Drugim pač ne.”

Toda morske vidre so tudi prav krvoločne. So plenilke: mesojede in nepopustljive. Imajo čeljusti in zobe, s katerimi drobijo školjčne lupine in trgajo drobovje bodičastih manjših živali. Pripoved o tem, kako so skoraj izumrle, je prava ekološka drama, ki ni za rahločutne. Njeni začetki segajo v 18. stoletje, ko so ruski mornarji med raziskovanjem Aleutskih otokov ugotovili tisto, kar so staroselski prebivalci tihomorskih obal Severne Amerike že zdavnaj vedeli: morske vidre imajo najgostejši in najbujnejši kožuh med vsemi živalmi. Kožuhe vider so cenili tudi prebivalci obal, vendar z lovom niso ogrožali njihovega obstoja; lovci prišleki niso premogli njihove modrosti. Leta 1911, ko je bila s konvencijo o kožuhastih tjulnjih severnega Tihega oceana prepovedana mednarodna trgovina s kožuhi tjulnjev in morskih vider, je bilo nekaj na redko posejanih skupinic vse, kar je ostalo od populacij teh živali – te so nekdaj štele od 150.000 do 300.000 vider, ki so naseljevale obalo Tihega oceana od Kalifornijskega polotoka v Mehiki do severnih otokov pred obalami Aljaske, Rusije in Japonske.

Ameriški zakon o varstvu morskih sesalcev (ZVMS) iz leta 1972 je nedvoumen: ubijanje teh živali, tudi morskih vider, je prepovedano in velja za kaznivo dejanje. Morskih sesalcev prav tako ne smeš “nadlegovati”. Izjem je zelo malo, med njimi denimo tista, ki določa, da lahko aljaški staroselci lovijo morske vidre za “samopreskrbo” ali za izdelavo “izdelkov domače obrti in oblačil”, dovoljena sta denimo odiranje in raba krzna, vendar le na načine, ki jih opredeljuje zakon.

To pomeni: če morske vidre tvoji družini odžirajo vsakdanji kruh, po ZVMS ne moreš ukreniti prav nič, pa če si aljaški staroselec ali ne. (Tudi v Kanadi so prepovedi podobne, le da ni nikakršnih izjem za tamkajšnje staroselce.) “ZVMS ni bil pisan z mislijo na to, da se bomo kdaj ukvarjali s preštevilnimi populacijami,” pravi Mike Miller, član starešinskega sveta Sitke, ki predseduje Svetu aljaških staroselskih ljudstev za morske sesalce. “Toda če upoštevamo vpliv morskih vider na zdravje oceanov na splošno, moramo priznati, da ima tudi pozitivno plat. Nekako bi moralo biti mogoče vzpostaviti ravnovesje.”