NEDAVNO SMO IZVEDELI ZA NAJOSUPLJIVEJŠI IN NAJSPODBUDNEJŠI PREROD KORAL, KAR JIH JE VIDEL SVET.

Da bi razumeli, kako je potekal, se moramo vrniti v april 2009.
Takrat sem zbral skupino mladih, zagnanih morskih biologov in jo vodil na prvo odpravo na odročne in nenaseljene južne Ekvatorske otoke, ki sodijo k državi Kiribati v osrednjem Tihem oceanu. To otoško skupino sestavlja pet otokov – gre za vrhove starodavnih ognjenikov, ki so se iz morja dvignili pred 85–70 milijoni let in sestavljajo podmorsko gorsko verigo južno od ekvatorja (po njem so otoki dobili ime).
Nameravali smo opraviti prve znanstvene raziskave morskega živalstva na tem območju. O otočju nismo vedeli tako rekoč nič. Na pomorskih zemljevidih je morje okrog otokov obarvano enolično modro. Nismo vedeli, kaj nas bo čakalo pod gladino. Našli smo podmorski raj: povsem neokrnjene grebene, porasle s koralno džunglo, v kateri je mrgolelo velikih rib. Morskih psov in drugih plenilcev s konca prehranjevalne verige je bilo toliko, da je bila njihova skupna biomasa večja od biomase njihovega plena. Med vsakim potopom smo videvali ogrožene vrste – med njimi denimo
velikanske napoleonske ustnače, ki so v dolžino merile do dva metra. Naše razumevanje koralnih grebenov se je zaradi vsega, kar smo videli na južnih Ekvatorskih otokih, spremenilo.

Morski ekolog Enric Ballesteros, opremljen z merilnim trakom in pisalno tablico, popisuje organizme, ki živijo na zdravem grebenu enega teh otokov. Ko so leta 2009 Enric Sala in člani njegove skupine obiskali južne Ekvatorske otoke, so bili tamkajšnji koralni grebeni povsem neokrnjeni in so se ponašali z velikim bogastvom vrst, med njimi številnih redkih.

Leta 2015 in 2016 je Tihi ocean zajel najhujši El Niño, kar jih je bilo dotlej. Koralnjaki odmrejo, če je temperatura oceanske vode predolgo previsoka; znanstveniki izpostavljenost koralnega grebena
takšni nevarnosti merijo v številu tednov, ko temperatura morske vode za več kot štiri stopinje Celzija presega temperaturni prag, ki pomeni izpostavljenost koral toplotni preobremenjenosti (ang. degree heating weeks, DHW). Med El Niñem leta 1997 in 1998 so bile korale na južnih Ekvatorskih otokih toplotnemu stresu izpostavljene štiri tedne. Med El Niñem leta 2015 in 2016 je bilo po dveh desetletjih globalnega segrevanja teh tednov že 15. Takšno povečanje je presenetilo celo tiste med nami, ki se dobro zavedamo nevarnosti segrevanja oceanov.

Na marsikaterem območju v Karibskem morju ogrodja odmrlih koral hitro prerastejo rjave alge. Na Stuartovih fotografijah z južnih Ekvatorskih otokov pa so ogrodja koral preraščale rdeče alge, ki imajo rožnato apnenčasto ogrodje. Na začetku razvojnega cikla ličinke koralnjakov po več dni, tednov ali še dlje plavajo v morju, preden se pritrdijo na morsko dno ter ustvarijo nove koralne kolonije. Na kakšno podlago se najraje pritrdijo? Na rdeče alge s trdim apnenčastim ogrodjem. Na mehkih algah ne uspevajo. Razmere v morju okoli južnih Ekvatorskih otokov so bile torej ugodne za vrnitev koral. Vprašanje pa je bilo, ali se bodo res vrnile. To smo lahko ugotovili le na en način. Morali smo počakati, se čez nekaj časa vrniti na grebene in jih preučiti.

V treh tednih potapljanja okrog treh najjužnejših Ekvatorskih otokov – Vostoka, Flintovega otoka in Milenijskega atola – smo povsod naleteli na osupljivo vrnitev koral. Grebene je spet kar razganjalo od bujnosti, vendar so se spremenili. Ponekod so se korale iz rodu Pocillopora, ki so odmrle leta 2015 in 2016, počasi obnavljale, včasih kar na ogrodjih svojih nekdanjih kolonij. A večino prostora, ki je ostal za odmrlimi koralami, so zasedle druge vrste.

Vse nas je osupnilo, kako uspešno so okrevale korale. Nobeden iz naše skupine znanstvenikov ni še nikoli videl česa podobnega. Po ocenah strokovnjaka za korale Erica Browna, morskega ekologa iz ameriškega Urada za narodne parke, uspeva v laguni Milenijskega atola v povprečju med 17 in 21 milijoni koralnih kolonij na kvadratni kilometer, kar je osupljiva gostota. Večkrat smo morali preveriti izračun, da smo verjeli. To je bil opomnik, da si lahko korale opomorejo same in ne potrebujejo pomoči ljudi – če je v bližini le dovolj živih koral, da lahko vnovič poselijo grebene.

To opažanje le še dodatno potrjuje naš sklep iz leta 2009: popolna prepoved ribolova in velika biomasa rib, ki je njena posledica, sta nujni, da si lahko koralni greben opomore. Popolno zavarovanje krepi odpornost grebenov. Bo to zadostovalo, če bodo izjemne otoplitve, kakršna je bila tista med El Niñem leta 2015 in 2016, pogostejše?
Bodo ti grebeni imeli dovolj časa, da si bodo med krizami opomogli? Tega ne vemo.
Koralni grebeni se ponašajo z večjo biotsko raznovrstnostjo kot drugi morski ekosistemi, so vir hrane za milijone ljudi in varujejo obale pred uničujočimi tropskimi viharji. Če naj bi jih ohranili in s tem še naprej uživali vse koristi, ki jih prinašajo, jim moramo dati prostor. Medtem ko se skuša svet dogovoriti, kako zmanjšati čezmerne izpuste ogljika, lahko pridobimo nekaj časa z varovanjem koralnih grebenov in krepitvijo njihove odpornosti. Razlika med mrtvim grebenom in grebenom, ki prekipeva od življenja, je odvisna od tega, koliko nam je mar.