Severno obalo indonezijskega otoka Java polagoma zaliva morje. Prebivalci skušajo ubraniti svoje domove – in svojo preteklost – pred neprizanesljivo usodo.

Pokopališče v vasi Timbulsloko 400 kilometrov vzhodno od indonezijske prestolnice Džakarta je bilo poplavljeno. Na zemljevidih je videti, kot da vas še vedno stoji na severni obali osrednje Jave, v resnici pa njeno okolico v zadnjem času preplavlja Javansko morje. Pokopališče, ki je od vasi oddaljeno nekaj sto metrov, je od leta 2020 pod vodo celo ob oseki. Tistega leta je sredi njega še stalo odmrlo drevo, obkroženo z desetinami nagrobnikov, ki so moleli iz vode.

Severna obala Jave se pogreza, morska gladina pa se dviga. Kar 40 odstotkov Džakarte, mesta z več kot 10 milijoni prebivalcev, leži pod morsko gladino. Regija Demak, kjer je tudi Timbulsloko, je ena najhuje prizadetih. Morska gladina po svetu se vsako leto dvigne povprečno za približno 3,5 milimetra, tamkajšnja tla pa se pogreznejo za kar 10 centimetrov. Regija Demak vsako leto izgubi več kot 400 hektarov, približno pol odstotka ozemlja.

Ko je v Timbulsloku v 90. letih prejšnjega stoletja prenehal uspevati riž, so ljudje presedlali na ribogojstvo. V somorničnih ribnikih gojijo mlečne ribe in orjaške tigraste kozice. Za nekaj let se je to obneslo, a do sredine preteklega desetletja je tudi ribnike preplavilo morje. Zdaj je “kopno” več kot poldrugi kilometer daleč in vaščani tja odveslajo. V svojih hišah so postavili lesene ploščadi ali dvignili tla za kar 180 centimetrov, da ostajajo na suhem. V “pritlikavih hišah”, kakor jim pravijo, se morajo sklanjati pod stropom. Nekoč je tam živelo več kot 400 družin; približno 170 jih je že zapustilo vas.

Severna obalna cesta, ki jo je v 19. stoletju zgradila nizozemska kolonialna oblast vzdolž celotne Jave, poteka skozi Demak. Še vedno je to glavna prometnica, prevozi jo 400 tovornjakov na uro. V tovarnah vzdolž ceste proizvajajo tako rekoč vse, od umetnih gojil in oblačil do elektronskih naprav. Vendar je zaradi plimovanja redno poplavljena, kar povzroča velike stroške. Vzrokov za poplavljanje – in za to, da je osrednja Java, po satelitskih podatkih sodeč, izgubila 8000 hektarov zemljišč, od tega 2200 v regiji Demak – je več. K temu nekaj prispeva dviganje morske gladine zaradi globalnega segrevanja, veliko več pa pogrezanje tal.

Na ravnici ob severni obali Jave so rečne naplavine odložene nekaj deset metrov na debelo. V milijonih let so jih odložile reke, ki pritekajo iz gorate notranjosti otoka. Naplavine se pogrezajo, ker se stiskajo pod lastno težo, pojasnjuje Aron Meltzner, geolog s Singapurskega zemeljskega observatorija na Nanyanški tehnološki univerzi.

“To je povsem naraven proces,” pravi Meltzner. “Reka prinaša vedno nove naplavine, in medtem ko se starejše stiskajo, se na njih nabira novo blato in delta ostaja nad vodo.” Vsaj nekoč je bilo tako: reke so med vsakoletnimi poplavami prestopale bregove in njihove struge so se prestavljale sem ter tja po mehkem blatu, zato so se naplavine odlagale enakomerno po celotni ravnici.

Vendar so bila sodobna mesta vse bolj izpostavljena poplavam. Proti koncu 19. stoletja so Nizozemci zgradili kanale, nasipe in zapornice, da bi pred poplavami obvarovali večja mesta, zlasti Džakarto in Semarang, prestolnico osrednje Jave. Zemeljski in betonski nasipi zdaj preprečujejo poplavljanje rek – a tudi odlaganje naplavin na ravnici. Namesto tega se naplavine odlagajo v rečnih strugah ali jih reke odnesejo naravnost v morje. To je eden od razlogov za pogrezanje severne obale.

“Tudi če se morska gladina ne bi dvigala, je naravne procese pretrgalo že zgolj to, da smo reke speljali v kanale in jim preprečili prestavljanje strug,” pravi Meltzner.