Prostovoljni gasilci

“Hitrost in uigranost sta pri gasilcih nujni,” je prikimala Sintija Sevšek, ko sem izrazil začudenje nad hitrostjo odzivanja skupine otrok, mladih gasilcev, katerih mentorica je. Z družino namreč stanujem tik ob gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva Ljubljana Vič in pred nekaj leti sem skozi okno domače kuhinje večkrat opazoval sina, ki se je, takrat star devet ali deset let, včlanil med “viške leve”. Doma se je bilo treba pogosto za malenkosti pregovarjati brez konca in kraja, Sintija pa je komaj kaj več kot pomignila in že je stal v vrsti, tekel k cevem, skušal z vodo iz vedrovke podreti na podstavek postavljeno plastenko, salutiral kot mali vojak. Niti enkrat ni zamudil vaj, za gasilska tekmovanja se je učil kot nikoli prej ne pozneje, se veselil druženja … Dokler ga niso pritegnile druge stvari, so bili gasilci nekaj svetega.“

Po osnovni šoli, ko smo se s starši iz Zreč preselili v Ljubljano, sem tudi jaz gasilstvo opustila, nekako me ni več zanimalo,” pripoveduje Sevškova. “Ker pa smo se preselili v bližino gasilskega doma, sem videla, da se tam ves čas kaj dogaja. Imeli so vaje, včasih, ko so odhiteli na intervencijo, sem slišala sireno, kasneje, ko so se vrnili, sem videla, kako pospravljajo opremo … Čez kakšno leto sem šla vprašat, ali bi me sprejeli v operativno enoto, in kar takoj so me povabili na vajo,” pripoveduje študentka, ki končuje tretji letnik ene od smeri na ljubljanski Pedagoški fakulteti. “Ker še nisem bila polnoletna, je morala mama podpisati, da lahko grem na tečaj za pripravnika.” Razloži, da po prvem od usposabljanj gasilec že lahko sodeluje pri intervencijah, a še ne dobiva težkih nalog; za te se mora še dodatno usposobiti. Ko govori, je čutiti, da gre za stvar, ki jo počne s posebno predanostjo. Pri tem uporablja veliko žargonskih izrazov – izvažati na akcijo, uporabiti trojaka, napadati požar, prožiti … Kako zelo pomembna je pri tem hitrost, pojasni z lastno izkušnjo: “Ko so me prvič poklicali na intervencijo, sem bila doma, oblečena v staro trenirko. Hitro sem se preoblekla v kavbojke, potegnila nase jopico, stekla do doma – in akcijo zamudila. Takrat sem se na­učila, da moraš v hipu pustiti vse, pa čeprav ravno pečeš torto in imaš na majici ostanke čokolade.”

Prostovoljno gasilstvo je dejavnost, s katero se v Sloveniji prej ali slej sreča tako rekoč vsak, še zlasti prisotno je na podeželju. A seveda ni bilo vedno tako. Pogled v zgodovino pove, da je bilo prvo gasilsko društvo, tako imenovana požarna obramba, pri nas ustanovljeno leta 1869 v Metliki. Pobudo zanj je dal tamkajšnji graščak dr. Josip Savinšek, sicer pravnik in tudi vpliven politik. “Pred tem so bili za požarno varnost v mestih odgovorni mestni glavarji, ki so s takrat že uveljavljenimi gasilskimi brizgalnami skušali skrbeti za boljšo obrambo pred ognjem. Nočnim stražarjem so naložili tudi alarmiranje, če je iz­bruhnil požar,” Petra Planinec, višja kustosinja v metliškem Slovenskem gasilskem muzeju, od­govarja na vprašanje, kako je pred tem potekalo spoprijemanje z ognjem. “Za boljšo obrambo so poskrbeli tudi z uveljavitvijo požarnih redov – prvi je bil sprejet že leta 1278 na Dunaju – po katerih je moral vsak meščan sodelovati v obrambi pred požarom. Čez dan so bili za požarno varnost odgo­vorni obrtniki oziroma cehi, ki so imeli poklicno opraviti z ognjem; to so bili predvsem peki in kovači.” Da so morali ob delu skrbeti še za to, jim ni bilo ravno všeč, zato se je začela postopoma razvijati zamisel o prostovoljnem gasilskem delu. “K nam je prišla iz avstrijskih dežel, kjer so imeli požarne službe že veliko prej. Leta 1870, kmalu za metliško, so bile ustanovljene požarne obrambe še v Ljubljani, na Ptuju in v Laškem, kasneje so začele nastajati po manjših mestih in vse bolj tudi po vaseh.”

Sprva so bile brizgalne, najpomembnejši ga­silski pripomoček, ročne, nato parne, zatem na električni pogon, na začetku 20. stoletja pa so jih začeli izdelovati z bencinskim motorjem. “V našem muzeju imamo parno brizgalno, ki je bila izdelana leta 1908 na Dunaju,” pove Planinčeva. “Posebnost je tudi ročna brizgalna iz leta 1836, ki jo je za potrebe požarne varnosti v Grahovem kupil tedanji graščak z gradu Snežnik.” Ročne brizgalne so zaradi pomanjkanja denarja za na­bavo sodobnejših ostale ponekod v uporabi še po drugi svetovni vojni. Med vojno je bilo veliko gasilskih društev raz­puščenih oziroma neaktivnih, precej gasilskih domov požganih, oprema in orodje sta bila izropana. “V Ljubljanski pokrajini, ki je bila do kapitulacije Italije leta 1943 pod Italijani, so bile gasilske čete razpuščene, slovenski gasilci pa so bili lahko sprejeti v stalno gasilsko službo pod imenom Corpo Vigili del Fuoco,” razlaga zgodovinsko dogajanje Planinčeva. Nemški tretji rajh, ki je imel Spodnjo Štajersko in Gorenjsko za del svojega ozemlja, je gasilstvu na tem območju posvečal veliko pozornosti. A to ni bilo brez cene. “V gasilsko organizacijo so takoj poslali svoje ljudi, gasilcem so zamenjali oznake in čine, čelade in obleke so morali prebarvati v črno, gasilske čete pa so preimenovali v Freiwielige Feuerwache.

Nemci so skrbeli tudi za strokovno vzgojo gasilcev, zlasti poveljnikov, in za opremo.” Po vojni se je gasilstvo reorganiziralo. Na podlagi leta 1948 sprejetega Zakona o gasilstvu je bila leto pozneje ustanovljena današnja Gasilska zveza Slovenije (GZS). Število članov in društev je stalno raslo. Skrbno vodene evidence razkrijejo, da je bilo denimo leta 1976 v Sloveniji okoli 60 tisoč prostovoljnih gasilcev, danes pa jih je neprimerno več – približno 162 tisoč. Tudi število prostovoljnih gasilskih društev je raslo. Danes jih je okoli 1350. In še vedno nastajajo nova. Omenjeno PGD Ljubljana Vič, ki je nastalo že leta 1872, je eno najstarejših, PGD Renče-Vogrsko pa je bilo ustanovljeno leta 2018. “Bil sem član Civilne zaščite in sem se udeleževal predavanj v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu pri Ljubljani, tam pa so me spraševali, kako to, da v naši občini nimamo gasilcev,” pravi Drago Skomina, ki je nato dal pobudo za ustanovitev društva in je danes njegov poveljnik. “Menda smo bili edina slovenska občina brez lastnih gasilcev. Za naše območje so bili pred tem odgovorni gasilci iz Šempetra.” Pravi, da so poseben primer, saj niso nastali z odcepitvijo, kot navadno nastanejo nova društva. “Začeli smo iz ničle, zato so bile sitnosti še večje. Menda je morala GZS, ki nam je šla zelo na roko, celo spremeniti nekatera pravila. Aktivnih gasilcev pred tem sploh nismo imeli, tečaje smo opravljali kot občani. Ko je bilo društvo enkrat ustanovljeno, je bilo potrebnih še kup soglasij, da je postalo operativno.” Z občino je bilo treba skleniti tudi sporazum o opravljanju javne gasilske službe. “Danes imamo okoli 50 članov, od tega 20 operativnih, in smo dobro opremljeni, tudi kar se vozil tiče, občina je za to pokazala veliko posluha.”

Gasilska organizacija je zelo razvejena in dobro organizirana, dobro je poskrbljeno tudi za izobraževanje. Približno tretjina članstva je žensk, podoben je delež operativnih gasilcev. Drugi so podporni člani, gasilski podmladek in veterani. “Vseh, ki izpolnjujejo pogoje za operativnega gasilca, je približno 100 tisoč, a to ni realna številka,” pojasni Franci Petek, poveljnik GZS. “Nekateri so aktivni le občasno, trenirajo manj, zato niso v prvih vrstah in jih uporabimo za manj zahtevne naloge. Številni krajše ali daljše obdobje niso aktivni zaradi službenih ali družinskih obveznosti ali kakšnega drugega razloga. Zato je operativnih gasilcev dejansko okoli 50 tisoč.” Glede organizacije gasilstva Petek razloži: “Gasilska društva so s posebno uredbo razporejena v sedem kategorij. V prvih štirih so samo prostovoljci. A tudi društva v prvi, najnižji kategoriji, so že sposobna samostojnega delovanja. Društva v peti kategoriji imajo poklicno jedro, preostali pa so prostovoljci, v najvišjih dveh kategorijah so poklicne enote.”