Raziskovalec morij

ROBERT BALLARD JE MORDA NAJBOLJ ZNAN PO TEM, DA JE NAŠEL OSTANKE TITANIKA, VENDAR JE ZANJ LOV NA ZNANSTVENE IN KULTURNE ZAKLADE VSEŽIVLJENJSKO POSLANSTVO.

“ČE BI BILO LETALO TAM, bi ga bil zaznal,” je dejal Robert Ballard. Govoril je o štirimetrskem daljinsko vodenem čolnu, ki so ga odposlali s 64-metrske raziskovalne ladje Nautilus.Sedel je v svoji kabini na Nautilusu in kazal na zemljevid morskega dna na računalniškem zaslonu. Daljinsko vodeni čoln, opremljen z večsnopnim sonarjem, je posnel podvodno fotografijo, ko je plul mimo koralnega grebena, ki obdaja odročni tihomorski otok Nikumaroro. Ballard je tam iskal letalo Lockheed Electra 10E, ki ga je pilotirala Amelia Earhart.Več kot štiri desetletja po odkritju hidrotermalnih vrelcev in črnih dimnikov na oceanskem dnu, tri desetletja po tem, ko je našel Titanik, in skoraj 20 let po tem, ko je našel patruljni čoln Johna F. Kennedyja iz 2. svetovne vojne, 78-letni raziskovalec National Geographica še kar razkriva velike skrivnosti oceanov. Earhartova, ki je izginila med poletom okoli sveta nad ekvatorjem, ki ga je želela opraviti prva, je pogrešana že več kot osem desetletij. Ballard je pred odpravo leta 2019 napovedal, da bo njeno letalo našel, če je kjerkoli v morju.

Ko sta leta 1985 Ballard in njegova ekipa našla Titanik, sta najprej naletela na kotel, potem pa še na druge dele ladje, z njenim rjastim premcem vred. Le redki so vedeli, da se je Ballard udeležil tudi tajne odprave ameriške mornarice, med katero so kartirali razbitine dveh jedrskih podmornic. EMORY KRISTOF

“Tukaj smo delo končali,” je povedal skozi bučanje Nautilusovih motorjev, ko se je ladja oddaljevala od otoka. Bil je nenavadno umirjen po napornem bedenju dolgo v noč, napenjanju oči ob spremljanju dogajanja na zaslonu sonarja in pregledovanju podvodnih videoposnetkov. A kmalu se je zavrtel na stolu in pojasnil, kaj pomenijo podobe na zaslonu. Nad mizo je visela ilustracija prizora iz knjige Julesa Verna 20.000 milj pod morjem, v katerem se ljudje bojujejo z orjaškim lignjem.

Na njegovi levi je bil televizijski zaslon, povezan z daljinsko vodenimi podvodnimi terenskimi vozili (t. i. ROV), ki jih je pomagal zasnovati, uporablja pa ga kot lino, skozi katero zre v oceanske globine.Iskanja letala Earhartove se je lotil s svojima običajnima doslednostjo in vztrajnostjo. Osredotočil se je na severozahodni rob 7,5 kilometra dolgega otoka, kjer na nekem posnetku iz leta 1937 iz grebena štrli nekaj, kar bi lahko bilo del Electrinega pristajalnega podvozja. Brezpilotni letalniki so kamere usmerili proti valovom, ki se lomijo na grebenu, daljinsko vodeni čolni so s sonarji preiskali morje do globine 230 metrov, ROV Hercules in ROV Argus pa sta preiskala skalnata pobočja skoraj do globine 1500 metrov. Nautilus je z večsnopnim sonarjem petkrat obkrožil otok, daljinsko vodeni čolni so ga trikrat, brezpilotni letalniki pa enkrat. Ballard in člani njegove ekipe so vse to spremljali na ladijskih zaslonih.Letala Earhartove niso našli.

Po dolgih letih raziskovanja oceanov na različnih raziskovalnih ladjah je končno prišel do svoje, E/V Nautilus. Na njej je zaposlil skupino strokovnjakov (Corps of Exploration, kot jo je poimenoval) za globokomorske raziskave. V nadzorni kabini med iskanjem letala Amelie Earhart pregleduje posnetke, ki sta jih napravili podvodni terenski vozili. GABRIEL SCARLETT

“Res smo se na vso moč potrudili,” je povedal in poudaril, da so bili pri iskanju Titanika leta 1985 uspešni šele v tretjem poskusu in da sta bili potrebni dve odpravi, da so leta 1989 našli največjo nemško bojno ladjo Bismarck. “Včasih mi uspe že v prvo,” je rekel. “Včasih pa …”Hipoma je zamenjal temo. “Veliko sem se na­učil,” je nadaljeval. “Izločal sem posamezne mož­nosti. Bilo mi je v veselje.”Ne dopušča, da bi ga ovire – ali karkoli drugega – upočasnile. Danes mož, ki je javnosti predstavil svet globokomorskega raziskovanja, po 157 odpra­vah popisuje svoje dosežke. Spomladi bo objavil spomine in premierno predvajal dokumentarec, oboje v sodelovanju z National Geographicom. Njegova ekipa iz Sklada za raziskovanje oce anov (Ocean Exploration Trust) ima zagotovljeno fi­nanciranje za prihodnje desetletje, z njim ali brez njega na čelu.“Počasi se odpovedujem svojemu svetu,” je rekel. “Možganom mislim privoščiti malo počitka, čeprav se mi to zdi nekako strašljivo.”

PRI 12 LETIH si je ogledal film 20.000 milj pod morjem. V njem skrivnostni kapitan Nemo kri­žari po svetovnih morjih z razkošno podmornico Nautilus. “Bil sem povsem prevzet,” je priznal. Čeprav je otroštvo preživel v Južni Kaliforniji, kjer je prečesaval obalo, lovil ribe in deskal na valovih, ni nikoli pomislil, da je pod gladino oceana še en svet. Staršem je povedal, da želi, ko bo velik, postati kapitan Nemo.Vendar mu uresničevanje sanj ni šlo gladko od rok. Bil je srednji od treh otrok letalskega inženirja in gospodinje in je s težavo izdeloval šolo.

Branje in pisanje sta mu povzročala preglavice; za domačo nalogo je potreboval dvakrat več časa kot starejši brat Richard, ki mu je šlo v šoli kot po maslu in je pozneje doktoriral iz fizike. (Sestra Nancy Ann zaradi genske mutacije nikoli ni bila sposobna samostojnega življenja.)Ko se je odločil, da želi postati oceanograf, ka­pitan Nemo iz resničnega življenja, je imel pred seboj jasen cilj. “Vedel sem, da mi lahko uspe le z vztrajnostjo,” je pripovedoval. Na Kalifornijski univerzi v Santa Barbari mu je šlo kar dobro, vendar ne dovolj, da bi ga sprejeli na podiplomski študij na Scrippsovem oceanografskem inštitutu, kar si je želel že od otroštva.Rešitev se je ponudila v usposabljanju rezerv­nih vojaških častnikov, ki se ga je udeležil še, ko je bil študent. Ko je prišel čas za aktivno služenje, je zaprosil za premestitev v mornarico. Ugodili so mu in ga napotili v Massachusetts, kjer je bil odgovoren za zveze z raziskovalnimi organizaci­jami, kot je recimo Oceanografski inštitut v Woods Holu. “Lahko bi rekel,” piše v spominih, “da je bil to idealen kraj zame.”

“PODMORNICA SE JE počasi spuščala proti dnu tektonskega jarka, ki je bilo 2700 metrov pod nami,” je napisal v prvem članku za National Geographic, objavljenem v majski številki leta 1975. Opisoval je spust v utesnjeni podmornici Alvin Oceanografskega inštituta v Woods Holu med projektom FAMOUS. Ta francosko­ameriška odprava je prva raziskovala Srednjeatlantski hrbet, najdaljšo gorsko verigo na Zemlji. Ballard, eden od desetih sodelujočih znanstvenikov, je na svoje oči videl dokaze o tektoniki plošč, ki je takrat še veljala za sporno teorijo.Stvari si je vedno raje ogledal kot o njih teore­tiziral – temu pravi “neposredna vidna izkušnja” – in Alvin je bil orodje, kot naročeno za znanost, s kakršno se je želel ukvarjati. Bil je edina podmor­nica, ki jo je upravljala ameriška oceanografska ustanova, in potopil se je lahko 3600 metrov globoko. Če je Ballard želel raziskovati ocean­ske globine, se je moral držati Woods Hola in te “male bele podmornice”.