Reševanje koralnih grebenov

ZARADI PODNEBNIH SPREMEMB SE SEGREVAJO OCEANI IN ODMIRAJO NEKATERE NAJČUDOVITEJŠE KORALE NA SVETU, ZATO SI ZNANSTVENIKI PRIZADEVAJO ZAVAROVATI RANLJIVA OBMOČJA IN RAZVITI VZDRŽLJIVEJŠE VRSTE KORALNJAKOV.

POTAPLJAČI SO VRISKALI v regulatorje in od navdušenja krilili z rokami in nogami. Bilo je avgusta 2020. Morska biologinja Hanna Koch in njeni sodelavci iz Motovega morskega laboratorija in akvarija so na otočju Florida Keys že lep čas potrpežljivo čakali, lebde v vodi štiri metre globoko na koralnem grebenu. Malo pred polnočjo so se kot v tihi eksploziji začeli iz koral povsod na grebenu dvigati drobceni rožnato-oranžni skupki semenčic in jajčec – podobni drobnim pikam na sliki v pointilističnem slogu – in morju vdahnili življenje.

S takšnimi nenadnimi izbruhi se navadno razmnožujejo koralnjaki, ki gradijo koralne grebene – najpogosteje enkrat na leto v poletni noči nekaj dni po polni luni. Na floridskih koralnih grebenih koralnjaki vseh vrst ob ustrezni usklajenosti Luninega cikla, temperature morske vode in dolžine dneva hkrati sprostijo bilijone semenčic in milijone jajčec; to je drstitvena orgija, s katero se povečuje genska pestrost in ki zagotavlja, da bo majhen delež jajčec oplojen in da se jih bo nekaj razvilo v ličinke, te pa se bodo naselile na grebenu in bodo zasnovale novo generacijo.

Sipa patruljira po živahni oazi na Velikem koralnem grebenu, ki je preživela izpostavljenost visoki temperaturi vode. Znanstveniki iščejo takšne koralne tvorbe, da bi preučili, zakaj so odpornejše, in da bi si z njimi pomagali pri obnovi koralnih grebenov. “V naravi vzdržljivost ni povsod enaka,” pravi koralni ekolog Charlie Veron. “To je vedno veselje videti.”

Vendar tokrat ni šlo za navadno drstenje. Gmotaste korale (Orbicella faveolata), ki so po ameriškem zakonu o prizadetih vrstah uvrščene med ogrožene, so leta 2015 vzgojili in “posadili” znanstveniki Motovega laboratorija v prizadevanju za obnovo koralnih grebenov. Korale so tisto leto preživele množično odmiranje (beljenje), leta 2017 hurikan 4. stopnje in dve leti pozneje izbruh bolezni, kar dokazuje njihovo spodbudno trdoživost. Spolno zrelost so dosegle več let prej kot prosto živeče pripadnice njihove vrste; bile so prve korale, s katerimi obnavljajo gmotaste koralne tvorbe in naj bi se drstile v naravnem okolju.

PRED SKORAJ 40 LETI je Peter Harrison, morski ekolog z avstralske Univerze Južnega križa, spremljal prvo opaženo obsežno beljenje koral. Med potapljanjem pri otoku Magnetic Island na Velikem koralnem grebenu je naletel na osupljiv prizor. “Greben je bil mozaik zdravih in močno pobeljenih koral. Kakor da bi se začenjal preobražati v mesto duhov,” je opisoval. Le nekaj mesecev prej je isti predel grebena kar prekipeval od pisanega tropskega življenja.

Osemnajstletni John Ziska, ki od leta 2015 dela kot prostovoljec pri izobraževalni organizaciji SCUBAnauts International, na otočju Florida Keys skrbi za odkruške rogovilaste korale za Motov morski laboratorij, ki si prizadeva obnoviti koralne grebene. V zadnjih desetih letih so na obolelih floridskih grebenih potapljači “posadili” skoraj 110.000 odkruškov.

Koralnjaki živijo v simbiozi s fotosinteznimi algami, ki se naselijo v njihovem tkivu in jih oskrbujejo z nujnimi hranili (skrbijo pa tudi za njihovo obarvanost). A zaradi višje temperature morja in drugih dejavnikov stresa lahko te alge postanejo strupene. Ko se to zgodi, odmrejo ali jih koralnjaki izvržejo – temu pravimo beljenje, saj se razkrijeta prozorno tkivo koralnjakov in beli kalcijev karbonat, ki tvori ogrodje koral. Če koralnjaki ne morejo ponovno vzpostaviti vezi z algami, stradajo in so izpostavljeni boleznim. Uničenje, ki ga je Harri­son videl leta 1982, se je tisto in naslednje leto ponovilo na številnih drugih grebenih v Tihem oceanu. Leta 1997 in 1998 je ta pojav dobil sve­tovne razsežnosti, saj je takrat odmrlo približno 16 odstotkov svetovnih koral. Zaradi zviševanja temperature morske vode, onesnaževanja, bo­lezni, vse večje kislosti oceanov, invazivnih vrst in drugih dejavnikov se mesta duhov, kakor jim pravi Harrison, širijo.

Znanstveniki domnevajo, da je pred štirimi desetletji obsežno beljenje koral potekalo pri­bližno vsakih 25 let, zato so imele korale vsakič dovolj časa, da so si opomogle. Zdaj pa postaja vse pogostejše – ponovi se že približno vsakih šest let – in ponekod utegne postati vsakoletni pojav.“Najnujnejše je ukrepanje proti globalnemu segrevanju,” je prepričan morski biolog Terry Hughes z avstralske Univerze Jamesa Cooka. “Ne glede na to, kako se bomo trudili za čistejše morje, bodo koralni grebeni propadali.” Leta 2016, to leto je bilo rekordno v več zaporednih letih z visokimi temperaturami, je beljenje zajelo 91 odstotkov grebenov, ki sestavljajo Veliki koralni greben.



KORALNI GREBEN BUČI OD ZVOKOV. Vse na njem se giblje. Klikanje in pokljanje, škripanje in klokotanje spremljajo zibanje mehkih koral, drhtenje rakcev, grizljanje rib in brzenje rakovic. Murene molijo glavo iz luknje kot lutke z zevajočimi usti, grebenski morski psi se borijo za vsak grižljaj, radovedne sipe si lenobno ogledujejo okolico, potem pa bliskovito zgrabijo plen. Grebeni, ki jih preraščajo združbe rogovilastih koral, gmotaste korale, ki so videti kot velikanske torte z rožna­tim in zelenim prelivom, okrašene s čipkastimi gorgonijami in črvi mnogoščetinci, so videti kot iz domišljijskega sveta – pravljično prizorišče drame, ki poteka iz dneva v dan.