Ribji portreti

Kdor pozna ribjo naravo, si verjetno zelo težko predstavlja, da je približno 30-centimetrska črtastolična usnjača (Oxycheilinus digramma) brez strahu zaplavala med štiri ovire – podvodno ohišje z menoj in mojimi brbotajočimi izdihanimi mehurčki na levi strani, bliskavico na desni, nosilcem bliskavice zgoraj in morsko vetrnico s klovni spodaj. Čeprav je riba samo švignila skozi ta “predor” ovir, da sem imel morda le desetinko sekunde časa za kadriranje in prav toliko kamera za samodejno ostrenje, je po izredno srečnem naključju nastal neponovljiv posnetek silhuete ribjega portreta.

Ribe so ena najbolj raznolikih bitij na planetu, po obliki telesa in po barvitosti. Uradno najgrša žival na svetu je riba – to je Psychrolutes marcidus, tako imenovana mehurjasta riba (ang. blobfish), globinska vrsta, ki je videti kot karikatura starega dedca. Hkrati so vsaj po mojem mnenju najlepše ribe lepše od najlepših ptic.

Ribji portreti

Pri vsaki više razviti živali je najzanimivejši del glava, in to velja tudi za ribe. Ribji obraz je grafično zanimiv zaradi oblike, teksture in barvnih vzorcev, z malo domišljije pa nam razkrije tudi osebnost živali. Podobno kot večina živih bitij se tudi ribe z barvo in vzorcem zlijejo z okoljem, zato je velik izziv ribo z različnimi fotografskimi tehnikami osamiti iz tega okolja (ne da bi jo pri tem prinesli iz vode) in jo prikazati takšno, kakršna v resnici je. Ribji portreti so zame že dolgo fotografski izziv in eden najzahtevnejših fotografskih motivov. Ribe s pobočnico, posebnim čutilom vzdolž vsega telesa, čutijo že najmanjše tresljaje v vodi in z njim odlično zaznavajo okolico, navadno veliko bolje kot z očmi. Živali, pri katerih je vid primarno čutilo, se vedno obrnejo proti morebitnemu napadalcu, da ga imajo pod nadzorom, in s tem dobi fotograf odlično priložnost za portret. Pri ribah pa je vid drugotnega pomena, zato vsiljivcu (in s tem tudi fotografu) raje pokažejo rep. S pobočnico natančno zaznavajo njegov položaj, hkrati pa so pravilno usmerjene za hiter pobeg. Zato se je ribi veliko teže približati od spredaj, kar je nujno za dober fotografski portret.

Tu fotografu pomagajo predvsem izkušnje. Ne le da se različne vrste pred fotografom obnašajo različno, tudi različni osebki znotraj iste vrste se lahko na vsiljivca odzovejo različno. Fotograf je namreč za ribo vsiljivec, ki vdira v njen intimni prostor. Velikost tega prostora, meje, do katerih bo riba še prenašala vsiljivca, pa so pri različnih ribah zelo različne. Izkušen fotograf je sposo-ben na podlagi govorice ribjega telesa presoditi, ali se bo lahko živali dovolj približal za uspešen posnetek ali pa je morda bolje plavati naprej in si poiskati drug “fotomodel”. Ozadje je pogosto pomembnejše od samega objekta, kajti prav ozadje lahko iz povprečnega posnetka naredi dobro ali celo vrhunsko fotografijo, prav tako jo lahko uniči, pa čeprav je riba na posnetku ostra, a ne dovolj odstopajoča od ozadja. Ker so ribji obrazi navadno pisani, se jim najbolj poda umirjeno, enakomerno temno ozadje, po možnosti kar črno. S serijo ribjih portretov s čim bolj nevtralnim, temnim ozadjem sem želel doseči, da bi gledalec videl samo ribo in ne okolja, v katerem živi. Z odstranitvijo motečega ozadja se gledalec laže posveti ribi in jo doživi takšno, kakršna v resnici je.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!