Robotika v Sloveniji
Z njimi so se najprej ukvarjali na Institutu Jožef Stefan (IJS) in ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko (FE). Dr. Alojzij Kralj, dr. Uroš Stanič, dr. Tadej Bajd in dr. Jadran Lenarčič so imena slovenskih pionirjev robotike. Prve robote so v proizvodnjo vpeljali v tovarni Gorenje leta 1979. “Prvi je emajliral gornjo ploščo štedilnika, temu je sledila še aplikacija za podajanje v stiskalnico,” pove dr. Lenarčič, dolgoletni direktor IJS. “Druga generacija robotov za površinsko zaščito, ki je nastala v sodelovanju IJS in Gorenja, je bila namenjena proizvodnji za trg, a se zanjo v Gorenju, žal, niso odločili.”
Na IJS so se v 80. letih razvoju in izdelavi podobnih robotov veliko posvečali, saj so se nekatera večja slovenska podjetja zanje zelo zanimala. A na začetku 90. let so se slovenski robotiki usmerili drugam. Na IJS so se med drugim posvetili rehabilitacijski robotiki. “Če na primer po poškodbi noge niste zmožni nekega giba, ga namesto vas izvaja ustrezno robotsko pomagalo, na primer eksoskelet, in tako pomaga obnoviti izgubljeno sposobnost,” pravi dr. Aleš Ude, vodja Odseka za avtomatiko, biokibernetiko in robotiko na IJS. “S tem se danes v Sloveniji ukvarja več skupin, poleg naše na IJS tudi dr. Marko Munih na FE in dr. Zlatko Matjačić iz Rehabilitacijskega centra Soča.”
Na prelomu tisočletja so v ospredje stopili izzivi humanoidne robotike. A dr. Ude nima utopičnih pričakovanj. “Komercialno uspešnih humanoidnih robotov najbrž še nekaj časa ne bo. Robotika je zunaj industrije uspešna predvsem pri bolj specializiranih sistemih, kot sta na primer robotski sesalnik in kosilnica. Z današnjim znanjem ne znamo izdelati robota, ki bi premogel človeško agilnost in inteligenco.” Kaj pa ponekod v Aziji vse bolj razširjeni robotski natakarji? “Po videzu so sicer podobni človeku, ker se potem ljudje hitreje poskusijo naravno sporazumevati z njimi. Vendar je njihova sposobnost komunikacije dokaj omejena, tako da se s pravim natakarjem ne morejo meriti.”Dr. Ude na vprašanje, kako napredna je Slovenija pri uvajanju robotike in kaj na primer meni o odločitvi japonskega podjetja Yaskawa, da v Kočevju postavi tovarno robotov, odgovarja: “Naša industrija jih kar precej uporablja, saj veliko delamo za avtomobilsko industrijo, kjer je zaradi veliko serijske proizvodnje robotika zelo uporabna.
Prisotna pa je tudi drugod, v celjski bolnišnici so že pred leti uvedli robotski operacijski sistem da Vinci. Pri postavitvi tovarne v Kočevju je vlogo odigralo več dejavnikov – odločitev družbe Yaskawa, da bo imela tovarno v Evropi, razmeroma nizka cena delovne sile in seveda podjetniške sposobnosti Huberta Koslerja. To, da je slovenska znanost v robotiki na svetovni ravni in s tem prispeva k ustvarjanju dobrih kadrov, gotovo pripomore k privlačnosti Slovenije za takšno dejavnost.”
Z razvojem robotike se pri nas ukvarjajo še na ljubljanski Fakulteti za strojništvo ter mariborski Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, zelo dejavnih pa je tudi nekaj podjetij.