Selitev monarhov

Te znamenite žuželke se vsako leto odpravijo na eno
najnenavadnejših – in najnevarnejših – potovanj na svetu.
Ljubitelji metuljev po vsej Severni Ameriki jim skušajo pomagati,
da bi v negotovih razmerah selitev laže opravili.

Monarh sicer ni ne največji ne najslikovitejši metulj v Severni Ameriki, a nobena druga žuželka – in nasploh le malokatera druga vrsta – nas s svojo lepoto ne očara tako. Selitve monarhov povezujejo ljudi različnih generacij, saj se ti metulji ne menijo za državne meje in celo, pravijo nekateri, brišejo ločnico med življenjem in smrtjo. Številni Mehičani na dan mrtvih v njih vidijo krilato reinkarnacijo duš prednikov. Reševalci na Manhattnu so v dneh po 11. septembru 2001 v monarhih, ki so jadrali nad točko nič, videli simbol preživetja in preroda. “Ko rečemo, da je ta metulj simbol, mislimo resno,” pravi antropologinja Columba González-Duarte z Nove fakultete za družbene raziskave v New Yorku. “Med Severnoameričani velja za žuželko, ki se ne ozira na meje in je sposobna nemogočega.”

Že veliko prej, preden je sploh kdo razumel selitvena popotovanja severnoameriških monarhov, so ljudje slavili njihovo občasno pojavljanje. Mehiški pesnik in romanopisec Homero Aridjis je v spominih na otroštvo v zvezni državi Michoacán v srednji Mehiki v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja napisal, da je jesenski veter “nosil s seboj oblake metuljev”. Aridjis in prijatelji so se peš odpravili do bližnjega gorskega travnika in prevzeti od slikovitega prizora opazovali pristajanje metuljev na jelkah.

Kako neizmerno zahtevna je ponovna vzpostavitev življenjskega prostora monarhov, ni nikjer očitneje kot v Iowi. Na rodovitni prsti te zvezne države vsako leto pridelajo več kot 50 milijonov ton koruze; skoraj vso porabijo za živinsko krmo ali proizvodnjo etanola, zato so za podeželje v Iowi značilna polja koruze in soje, ki se vrstijo v nedogled. Leta 1996, ko je korporacija Monsanto začela uvajati gensko spremenjene kulturne rastline, odporne proti herbicidu glifosatu oziroma Roundupu, so začele farme po vsem Srednjem zahodu za zatiranje plevela uporabljati ta herbicid. Pomoril je nešteto mlečnic in drugih domorodnih rastlin.

Danes domorodnim rastlinam ponuja zatočišče Središče za visokotravno prerijo (angl. Tallgrass Prairie Center), ki deluje pri Univerzi v severni Iowi. Zaposleni v urejenih vrstah gojijo mlečnice, tradeskancije in druge vrste. Semena za nasade nabirajo na neznatnih ostankih domorodne prerije v tej zvezni državi; nekaj jih je najti na pokopališčih iz 19. stoletja, na katerih je za naseljence veljala prepoved oranja. Službam za vzdrževanje okrožnih cest vsako leto razdelijo semena (nekaj jih pridobijo iz te gensko raznolike zaloge), da jih zasejejo na bankinah po Iowi. Program, ki so ga pred več kot 30 leti začeli izvajati kot poskus trajnostnega upravljanja obcestnega rastlinstva, je danes eno najobsežnejših prizadevanj za obnovo habitatov v tej zvezni državi.

 

Strokovnjaki so v preučevanje tega vsakoletnega ultramaratona – in krajše selitve zahodne severnoameriške populacije monarhov vzdolž tihomorske obale – vložili desetletja, a ga še vedno ne razumejo v celoti. Povrhu postaja iz leta v leto nevarnejši. Monarhi so zaradi podnebnih sprememb in izginjanja habitatov na obeh selitvenih poteh vse bolj izpostavljeni ekstremnemu vremenu in pomanjkanju virov medičine. Mlečnice so zelo maloštevilne in vse redkejše, metulji pa jih potrebujejo za odlaganje jajčec, saj so za gosenice edini prehranski vir.

Obeti so za severnoameriške monarhe tako slabi, da je Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) dve populaciji razglasila za ranljivi. V ZDA zdaj razmišljajo o možnosti, da bi ju zavarovali z zakonom o ogroženih vrstah. Tisti, ki so spremljali zmanjševanje obeh populacij, upajo, da bo njun novi status spodbudil trajen mednarodni odziv.