Situla z Vač

Podobe življenja in heroiziranje železnodobnega vladarja.

Ko je Karlu Dežmanu, kustosu v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani, konec marca 1882 prišla v roke bronasta situla, ki jo je dva meseca pred tem na Vačah izkopal mladi domačin Janez Grilc, je vedel, da ima opraviti z izjemno pomembno najdbo. Presenetljivo je, da je bila med množico več kot 50 na Slovenskem znanih predmetov z okrasom v slogu situlske umetnosti prva odkrita prav situla z Vač. Gre za še danes najbolje ohranjen predmet s situlsko upodobitvijo pri nas. Sodelavci Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani so še istega leta na Magdalenski gori nad Šmarjem izkopali grob s čelado, na kateri je v situlskem slogu upodobljena procesija bojevnikov.

Dostojanstvenik s koničastim pokrivalom je na osrednjem frizu situle upodobljen kot vladar na prestolu, z dvoglavim žezlom v roki. Spremlja ga dostojanstvenik nižjega položaja, prav tako na prestolu, a brez žezla. Morda gre za prestolonaslednika. Temu gostiteljica z eno roko ponuja pijačo. Drugo roko ima dvignjeno v kretnjo, ki na podlagi primerjav s podobami na situlah v Benečiji verjetno pomeni kretnjo nevestinega pozdrava ženinu.

Ni naključje, da so se prav Vače in Magdalenska gora leta 1882 v zgodovino arheoloških raziskav zapisale kot prvi najdišči s situlskimi podobami. Še danes ta dva kraja poleg Novega mesta veljata za železnodobni središči z največ upodobitvami v situlskem slogu pri nas. Karl Dežman je sijajno odkritje v skladu z reklom, ki mu je bilo pisano na kožo – kuj železo, dokler je vroče – že naslednje leto predstavil v članku s pomenljivim naslovom Umetnostni izdelek v staroetruščanski kovinarski tehniki (Ein Kunstwerk altetruskischer Metall-Technik).

Situla z Vač je bila razstavljena najprej v Ljubljani, nato za kratek čas na Dunaju, dežela Kranjska pa je zaslovela kot pomembno železnodobno območje. Dežman je situlo z Vač pripisal Etruščanom, in to ne kot uvoženo v naše kraje iz Toskane, pradavne Etrurije, temveč je prav glede na našo situlo in druge tedaj znane predmete situlske umetnosti prvotno retijsko-etruščansko domovino postavil v alpski prostor med Tirolsko in Kranjsko. Menil je, da je situlska umetnost s specifičnim arhaičnim slogom predhodnik klasičnega etruščanskega realizma, Etruščani pa naj bi se bili po tej tezi iz alpskih krajev v železni dobi selili v srednjo Italijo.

Dvobojevalca na drugem frizu situle se borita za nagrado – razkošno operjeno čelado. Roko­borbe so pogost prizor v sočasni antični figura­liki, npr. na stenski sliki iz etruščanske Tarkvinije, kjer se rokoborca borita za razkošne posode.

Danes je zaradi množice novih odkritij in natančnega datiranja železnodobnih figuralnih upodobitev jasno, da Dežmanova teza o selitvi Etruščanov iz naših krajev na Apeninski polotok ne drži. Situlska umetnost ni bila etnično ekskluzivna, pač pa je bila od 7. do 4. st. pr. n. š. izraz mednarodne ustvarjalnosti, saj je bila razširjena od severnoetruščanskega, venetskega in retijskega prostora do alpskega (zgodnje)keltskega. Pri nas so bila pomembna ustvarjalna prizorišča situlske umetnosti v središčih halštatske kulture na Dolenjskem in v Zasavju, posamično tudi v Posočju.

Razprostranjenost izdelkov situlske umetnosti: najpomembnejši so bili odkriti v etruščanski Bologni, v beneškem središču Este, pri nas pa na Magdalenski gori, Vačah in v Novem mestu.

V Sloveniji jih poznamo še iz Stične, Dolenjskih Toplic, Molnika, Brezja, Zagorja, Valične vasi ter z Mosta na Soči, Krna in iz Kobarida.

Še danes pa drži Dežmanova ugotovitev, da so izdelki situlske umetnosti po motiviki zelo sorodni etruščanskim predlogam. Domači mojstri situlske umetnosti so se opirali na slogovne in vsebinske zglede pri Etruščanih, prek njih pa tudi pri Grkih in pri bližnjevzhodnih civilizacijah. V širšem smislu je situlska umetnost izraz t. i. orientalizirajočih vplivov umetnostnega izražanja, ki so se iz bližnjevzhodnega sveta širili najprej v Grčijo in Etrurijo, s krajšim časovnim presledkom pa tudi proti severu.

Figuralni motivi na izdelkih situlske umetnosti so tolčeni v bronasto pločevino. Z nasprotne strani so mojstri blago iztolkli poudarjene dele figur, na primer lice ali brado in muskulaturo telesa. S tem so dosegli plitev reliefni vtis, ki je ustvaril izjemno privlačno upodobitev. Tako so okraševali situle, pa tudi pasne spone, nožnice mečev in bodal, uhane in celo čelade.

….nadaljevanje v slovenski reportaži.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!