Na severnem obrobju narodnega parka Nairobi v Keniji so po grčavih, prepletenih, v nebo segajočih vejah posameznih krotonov skrivnostno razobešene živopisne volnene odeje. Barvite odeje v sicer pustih rjavkastih in zelenkastih odtenkih pokrajine bijejo v oči in bi jih prav lahko povezali s starodavnimi plemenskimi obredi – če pa bi se tam znašli katerikoli dan tik pred peto uro popoldan, bi ugotovili, da so sestavni del novega eksperimenta med dvema vrstama – sloni in ljudmi. V daljavi se začrta nekaj visokih postav, odetih v živozelena ogrinjala in pokritih s pomečkanimi tropskimi pokrivali. Z visokimi glasovi pojoče kličejo: “Kalama!” “Kitirua!” “Olare!” Nenadoma iz grmovja prihlača razpotegnjen sprevod slonjih mladičev – osemnajst rjavih glav opleta z velikimi uhlji in dolgimi trobci, ki s hipnotično eleganco usmerjajo njihova obilna telesa. Vsak dan prihajajo počivat pod barvita drevesa in preden jo mahnejo domov, skrbniki vsakega posebej ogrnejo s toplo odejo. Njihov dom je zavetišče Nairobi, najuspešnejši rehabilitacijski center za slonje sirote na svetu, ki deluje v okviru Okoljevarstvenega sklada Davida Sheldricka. V zavetišče sprejemajo osirotele slone iz vse Kenije, večinoma žrtve divjega lova ali navzkrižij z ljudmi, in skrbijo zanje, dokler so odvisni od mleka. Ko so ozdravljeni in čustveno spet stabilni, jih preselijo več kot 160 kilometrov jugovzhodno v dve zavetišči v narodnem parku Tsavo. Tam se v času, ki ga potrebujejo – v osmih do desetih letih – postopoma spet privadijo življenju v naravi. Program je inovativen poskus vživljanja v drugo vrsto, ki trpi zaradi človeških zlorab in brezčutnosti. To so žalostni in nevarni časi za največjo kopensko žival na svetu. Nekoč so se sloni klatili po svetu kot kopenski kiti, sledeč starodavnim potem, vtisnjenim v njihov pregovorno dober spomin. Danes je ozemlje, kamor so odrinjeni, vse bolj razdrobljeno. Tudi če jih ne pobijajo zaradi oklov ali mesa, se njihov življenjski prostor vse bolj krči zaradi rasti prebivalstva in pogostejših suš. V raziskavi iz leta 1979 so število afriških slonov ocenili na približno 1,3 milijona. Do danes se jih je ohranilo še kakih 500.000. V Aziji ocenjujejo, da v naravi živi še približno 40.000 slonov. A četudi število slonov upada, je navzkrižij med ljudmi in njimi vse več. V Afriki skoraj vsak dan poročajo o navzkrižjih med sloni in podeželskim prebivalstvom. Pred nedavnim so v zavetišče Nairobi sprejeli slonico Murko. Našli so jo v bližini narodnega parka Tsavo s sulico, zasajeno globoko med oči, in odprtimi ranami po hrbtu in bokih, ki so ji jih zadali ljudje s sulicami in sekirami. Sulica je prodrla 25 centimetrov globoko in ji poškodovala sinuse, zato trobca ni mogla uporabljati za pitje.