Slovenci v Himalaji

Fotografija: Bojan Pollak

Kako smo ujeli zamujeni himalajski vlak in si na njem prigarali mesto v prvem razredu.

Slovenski alpinisti smo se v himalajsko dogajanje vključili razmeroma pozno.  Zamudili smo čas prvihpristopov na najvišje vrhove na planetu, čeprav se je kmalu po drugi svetovni vojni med najboljšimi plezalci takratne generacije veliko govorilo o odpravi na še neosvojeni osemtisočak Manaslu. A časi povojne obnove so določali druge prednostne naloge.

Šele leta 1960 nam je uspelo pripraviti in iz­peljati prvo himalajsko odpravo na indijski se­demtisočak Trisul. Vodil jo je Stane Kersnik, v njej pa so bili še Ciril Debeljak, Marjan Keršič, Aleš Kunaver, Ante Mahkota, zdravnik Andrej Robič in novinar Zoran Jerin. Glavnega vrha niso dosegli, a so osvojili šesttisočaka Trisul II in Trisul III.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Naša druga himalajska odprava leta 1965, na takrat še neosvojeni 7902 metra visoki Kangbačen, je bila spet delno uspešna. Dosegla je 7538 metrov visoki Zahodni Kangbačen, za glavni vrh pa ji je zmanjkalo moči. Prvi popolni uspeh je doseglo moštvo tretje himalajske odprave leta 1969. Uspela sta mu vzpona na 7937 metrov visoko Anapurno II in 7525 metrov visoko Anapurno IV. Kar smo zamudili v klasični dobi himalajskih osvajanj, smo nadomestili v času plezanja v veli­kih stenah in grebenih Himalaje v 70. letih.

Naša četrta himalajska odprava, leta 1972, si je za cilj izbrala prvenstveno smer v južni steni 8485 metrov visokega Makaluja. Zaradi pomanjkanja izkušenj s plezanjem v tako visoki in zahtevni steni ter iz­redno slabega vremena ji vrha ni uspelo doseči. So pa naši alpinisti prvič dosegli višino več kot 8000 metrov. Ta odprava je bila izjemno pomembna za slovenski himalajizem, saj je nakazala nadaljnjo usmeritev našega delovanja v Himalaji – plezanje prvenstvenih smeri v zahtevnih stenah in grebe­nih najvišjega gorstva sveta.

Leto 1974 je prineslo odlično opravljen “popravni izpit” na Kangbačenu, ko je kar devet članov od­prave doseglo vrh. A ključna za stik s svetovnim himalajskim vrhom je bila ponovna odprava v južno steno Makaluja leta 1975, ki jo je vodil Aleš Kunaver. Kar sedem od 21 članov odprave nas je po prvenstveni smeri doseglo vrh in s tem prvi osemtisočak za Slovenijo. Leta 1977 nam je uspel prvenstveni vzpon na 8061 metrov visoki Hidden Peak v pakistanskem Karakorumu. Dve leti poz­neje smo položaj v svetovnem himalajskem vrhu utrdili s prvenstvenim vzponom na Everest prek zahtevnega zahodnega grebena. Odpravo je vodil Tone Škarja. Še danes, leta 2020, tudi po mnenju svetovnih alpinističnih avtoritet velja za najtežjo od 16 prvenstvenih smeri na najvišjo goro sveta.

Tako smo Slovenci, nekdaj himalajski anonim­neži, v slabih 20 letih dosegli svetovni himalajski vrh in udejanjili vizionarsko razmišljanje Aleša Kunaverja o naših (pre)poznih začetkih v Hima­laji: “Če hočeš ujeti zamujeni vlak, moraš pač teči hitreje od njega.” Z novimi rešitvami in načini, na katere smo se lotevali vrhunskega plezanja v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, smo bili čisto v vrhu svetovne elite. Od leta 1991, ko so začeli podeljevati najuglednejše svetovno priznanje za alpinizem – zlati cepin – smo jih Slovenci prejeli kar devet. Tako tudi v današnjem času ostajamo trdno zasidrani med narodi z velikimi himalaj­skimi dosežki.

V Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani je bilo 15. januarja letos čutiti veliko nostalgije, ko smo se po dolgem času spet zbrali nekateri udeleženci zgodnejših odprav v Himalajo. Če ne štejemo prve na Trisul leta 1960, njeni člani so žal že vsi pokojni, smo drugi veterani, ki smo se udeležili srečanja, dobro “predstavljali” odprave od leta 1965 do 1979. Naredili smo nekaj spomin­skih fotografij udeležencev skupaj s kosi opreme in oblačil, ki smo jih takrat uporabljali. Večino rekvizitov smo prinesli iz osebnih zbirk, nekaj jih je na ogled v muzeju. Med fotografiranjem in druženjem se nam je utrnilo še veliko dragocenih spominov na čase, ko so bili postavljeni trdni temelji slovenske alpinistične piramide.

Danes je komaj predstavljivo, s kakšnimi te­žavami so se že samo pri pripravi opreme mo­rali ubadati člani prve odprave na Trisul. Vsak material je bil neznanka. Pri šotorih se je začelo z izbiro vlakna za tkanino, pri čevljih s tehniko strojenja kož, pri nahrbtnikih s trakovi in zapon­kami, pri puhastih oblačilih je bilo treba izbrati vse od tkanine in kroja do primernega puha. Tam, kjer česa niso mogle izdelati tovarne, so vskočili predani podporniki, recimo ljubljanska vezilja Mara Trnovec, ki je sešila in s puhom napolnila vsa oblačila za veter in mraz. Med pripravami so sodelujoči pokazali izjemno ljubiteljsko zagna­nost. Le najbolj nenavadne materiale za tisti čas je bilo treba nabaviti iz tujine: najlonsko tkanino in sukanec, zadrge, plin v kartušah in kakšno plezalno orodje. Ogromno je bilo neznanega na vseh področjih. Po letih intenzivnih priprav za to ni bilo nič nenavadnega, da je najmlajši član prve odprave Ante Mahkota pozneje zapisal: “Če ima vsaka odprava svoj najpomembnejši trenutek, potem je bil za nas leta 1960 od vsega najpomembnejši odhod. Pomenil je prelomnico po dolgih letih želja in poskusov, da bi ustvarili tak spoj alpinistov, vzdušja, javnega mnenja, gospodarskih možnosti in alpinističnih izkušenj, brez katerih naša odprava ne bi mogla steči.”

Naslednje odprave so Medex in druge živilske tovarne zalagali z izdelki. Slovenska tovarna plete­nin Rašica je postala stalna opremljevalka odprav in s tem njihov pomembni podpornik. Prav tako žirovska tovarna čevljev Alpina, kjer so za odpravo Anapurna 69 izdelali posebne himalajske škornje. Zasnovala sta jih Kazimir Drašlar in Aleš Kunaver. Material zanje, losova koža, je bil darilo švedskega trgovca. Ker je bilo za izdelavo potrebnega veliko dela, je poznejša naročila prevzel čevljar Janez Eržen iz Mojstrane. Izdelal jih je še za odprave Makalu 72, Kangbačen 74 in Makalu 75.

Zaradi zahtevnosti dela, vsak del je bilo treba izdelati in šivati ročno, je mojster k izdelavi pritegnil več pomočnikov. Gumijastih podplatov za te škornje pri nas takrat še ni bilo mogoče dobiti, a so se člani odprave Makalu 72 znašli po svoje. Janezu Brojanu in Janku Ažmanu je uspelo pod pokrovom starega fička iz tujine pretihotapiti podplate za celotno odpravo. Pri tem je treba omeniti, da je bil častni pokrovitelj odprave takrat sam jugoslovanski predsednik Tito …

Škornji so bili zelo kakovostni in v njih je redko­kdo dobil omrzline. Kljub udobju, toploti in vodo­odpornosti pa so se pri plezanju v strmih stenah pojavile težave. Bili so nekoliko premehki in noge so v njih bolj trpele. Zelo težko je bilo nanje na­mestiti dereze in te so se navadno začele snemati na najbolj neprimernih mestih. Povzročali so še eno težavo. Losove dlake so rade izpadale in sneg v okolici višinskih taborov jih je bil poln. Naj si pil čaj ali jedel juho, pripravljeno iz staljenega snega, vedno so bile v tekočini dlake. A kljub tem nevšečnostim ostaja dejstvo, da so leta 1972 s temi čevlji na nogah slovenski alpinisti prvič presegli višino 8000 metrov. Leta 1975 pa nas je v tej obutvi kar sedem doseglo vrh 8485 metrov visokega Makaluja.