Slovenske sove

Sove so bile v očeh ljudi vedno nekaj posebnega. Toda to nočno, leteče in mesojedo bitje z obrazom, podobnim človeškemu, je kmalu postalo prispodoba za čarovnico, ki vražje vrešči v gluhi noči. Predstava, katere zametke najdemo že v antičnih spisih, se je v mračnem srednjem veku le še utrdila. Leta 1871 je Fran Erjavec (1834–1887) takole povzel ljudsko predstavo o sovi kot o “jeznoriti, plahi, neumni in požrešni ptici. Če poleg tega pomislimo še na njeno neprijetno zunanjost, na tiho letanje in nočno dejanje ter na njen neprijetni glas, bomo lahko razumeli, da so vse sove človeku odurne, za neukega in praznovernega imajo pa še celo nekaj groznega, skrivnostnega in pošastnega.

Vraža je sovo naredila za mrtvaško ptico in zato jo babjeveren in nespameten svet preganja.”V srednjeveški bogaboječnosti so ljudje skoraj pozabili na drugo antično predstavo o sovi – nekoč je bila tudi simbol modrosti. Ta predstava je bila v antiki tako močna, da je čuk krasil celo srebrno starogrško tetradrahmo. Lik sove je na denarju spet zaživel v sodobnem času, ko smo znanje končno postavili pred vraževernost ter v sovi spet videli samo nočnega plenilca in ne več čarovniškega znanilca zla. Tega smo se ob pridobitvi državnosti spomnili tudi Slovenci s podobo sove, male uharice (Asio otus), na kovancu za 20 stotinov (zgoraj).

Slovenija se je izkazala za idealno za razkrivanje sovjih skrivnosti, saj je s sovami ena najbogatejših evropskih držav. Od skupno 13 vrst sov, kolikor jih gnezdi na evropski celini, jih pri nas gnezdi 10, če odmislimo pleistocensko gnezdenje snežne sove (Bubo scandiaca), ki so jo podnebne spremembe v 40.000 letih pregnale na skrajni severni rob Evrope. Zaradi tega ni presenetljivo, da so bile sove na Slovenskem v zgodovini deležne posebne pozornosti.

Že v 18. stoletju jih je popisal idrijski zdravnik in naravoslovec Joannes Antonius Scopoli (1723–1788). Prvi je za znanost opisal čuka (Athene noctua), pri čemer je navedel, da je v gozdovih v okolici Ljubljane pogost. Res je Ljubljana z okolico še danes ena od vročih točk evropske sovje pestrosti, saj je bilo tod v času gnezditve popisanih vseh 10 slovenskih sov. Čuk pa je, žal, dandanašnji tista vrsta, ki so jo spričo navezanosti na človeške naselbine in njih bližino najbolj prizadeli urbanizacija, promet in raba strupov. Od Scopolijevih časov do danes se je njegova populacija občutno zmanjšala in ga v okolici Ljubljane skorajda ni več mogoče videti.

Scopoli se je svojčas zapletel v dopisovanje z največjim umom tistega obdobja, švedskim naravoslovcem Karlom Linnéjem (1707–1778). Med drugim sta razpravljala o velikem skoviku (Otus scops), ki ga Linné na Švedskem ni poznal, zato sta v pismih ugibala, ali bi utegnil biti Linnéjev Strix scops pravzaprav Scopolijev Strix giu, torej veliki skovik. Morda so ravno te razprave pozneje spodbudile nemškega naravoslov­ca Johanna Friderika Gmelina (1748–1804), ki je posodabljal Linnéjev sistem, da je velikega skovika imenoval kar Strix carniolica ali kranjska sova. Veliki skovik je južna vrsta sove in edina prava selivka med evropskimi sovami. Čeprav se te ptice zatečejo tudi na podstrešja stavb, so duplarice, za katere so drevesna dupla in grmišča, kjer lovijo velike kobilice in druge žuželke, ključna. Z dolgoletnimi raziskavami je Katarina Denac dokazala, da so povečevanje njiv, izginjanje visoko­debelnih sadovnjakov in urbanizacija ter obilna raba strupov v kmetijstvu povzročili izginjanje te kranjske sove.

ZNANSTVENIKI SI TOREJ v 18. in 19. stoletju niso bili edini, kako naj velikega skovika imenujejo, zmešnjava pa je nastala tudi pri slovenskem poimenovanju. Prvi zbiratelj slovenskih imen ptic, baron Žiga Zois (1747–1819), je velikemu skoviku nadel ime čuk, saj se ptica oglaša z značilnim otožnim “čuk”. Zmešnjavo je nazadnje zagrešil Fran Erjavec, ki je imeni obrnil, in tako, kot sta ptici poimenovani v njegovih Živalih v podobah, sta ostali poimenovani do zdaj.

Zato v slovenskih kraških naseljih danes poslušamo čukanje skovikov in skovikanje čukov.Barona Zoisa, ki je bil po duši predvsem naravoslovec, je radovednost gnala tudi med sove in iz njegove zbirke ptic se je do današnjih dni ohranil okoli leta 1793 zbran primerek lesne sove (Strix aluco), ki ga še vedno hrani Dunajski naravoslovni muzej in je najstarejši primerek ohranjene ptice iz Slovenije. Lesna sova je naša najpogostejša sova in poseljuje gozdove, parke in celo naselja. Je izjemno prilagodljiva plenilka malih sesalcev, miši in voluharic, ki sicer sestavljajo večji del prehrane večine tukajšnjih sov. Težava nastane v letih, ko se populacije malih sesalcev zaradi populacijskih procesov zmanjšajo in zato sove ostanejo brez ključnega prehranskega vira.

Številne v teh slabih letih ne gnezdijo ali se celo preprosto odselijo. Lesna sova, izrazita stalnica, pa ima drugačno taktiko, kot je v nedavni študiji ugotovila Urška Ratajc s sodelavci. Namesto malih sesalcev začne v večjem obsegu pleniti drug plen, zlasti ptice. S tem uspešno gnezdi tudi v slabih letih, ko drugim sovam spodleti. Še več, finski ornitolog Patrik Karell je s so­delavci dognal, da je prilagodljivost pri izbiri plena odvisna celo od barvnih oblik. Rdeče in rjave lesne sove so uspešnejše v slabih letih, sive pa so bolj specializirane za male sesalce in tako uspešnejše v dobrih letih.

Barvne oblike sov so od nekdaj privlačile raziskovalce in ti so različno obarvane sove tudi različno poimenovali. Baron Žiga Zois je v ta namen organiziral sistematično zbiranje sov za Scopolijevega naslednika Baltazarja Hacqueta (1739–1815). Ta je v Ljubljani imel eno najbolj znanih naravoslovnih zbirk tedanjega časa, ki si jo je ogledal celo avstrijski cesar Jožef II. Hacquet je sicer veliko potoval zlasti po Dinaridih in Karpatih in na potovanjih naletel na črno sovo ter jo leta 1791 opisal kot Strix nigra. Šlo je za melanistično oziroma temno obarvano kozačo (Strix uralensis). Ta pretežno severnjaška ptica sicer poseljuje iglaste gozdove severne Evrope in Sibirije, v južnih gorstvih pa se je ohranila kot ostanek ledenih dob. Večina kozač je svetla, posebnost južne populacije so črne sove, ki jih je od pet do 10 odstotkov.

Teh v severnih gozdovih ne bomo našli. Kozača je glede plena manj prilagodljiva kot njena manjša sorodnica lesna sova, a je spričo velikosti dovolj močna, da lesno sovo izrine iz gnezdišča, če je treba. Dogodi se tudi, da lesno sovo spodi iz gnezda v duplu ali gnezdilnici, ko v njem ta že vali. Ne meneč se za njena jajca, v leglo doda še svoja in potem vali vse skupaj. Prve se izvalijo mlade lesne sove, kozača jih sprejme za svoje, jih hrani in zanje celo skrbi, ko poletijo iz gnezda. Po obilnih letih razploda se mlade kozače pozimi pogosto odpravijo iskat hrano v nižine in celo v naselja. Nenaden pojav številnih sov, ki so pozimi dejavne tudi podnevi, sta si Fran Erjavec in Janko Ponebšek (1861–1935) razlagala kot vdor kozač iz severnih krajev, česar smo vajeni pri številnih drugih sibirskih vrstah, kot so krivokljuni, pinože, krekovti in pegami. Danes vemo, da pri kozačah ni tako, saj se mlade ptice le redko za več kot 200 kilometrov oddaljijo od gnezda, in je nenaden izbruh zgolj posledica izredno plodnega leta.