Šola letenja
V iskanju najmanjših ptic na svetu smo se nekega majskega jutra znašli na dvorišču rožnate hiše v kraju Palpite na Kubi. Ornitolog Christopher Clark je moral najprej raztovoriti avtomobil, poln opreme. To so sestavljale kamere, oprema za snemanje zvoka, žičnata kletka kockaste oblike. A že nekaj minut pozneje se je vrtel v krogih. Poskušal je slediti brenčeči krogli, ki je švigala med socvetji ognjenega grma. Ko se je kolibri umiril, da bi iz cvetov posrkal sladkorno gorivo, je s perutmi še naprej frfotal v tako hitrem tempu, da človeško oko teh gibov ni bilo sposobno spremljati.
Celo po liliputanskih merilih, ki veljajo za kolibrije, je čebelji kolibri (Mellisuga helenae) pritlikavček – to je prav zares najmanjša ptica na svetu. Kovinsko lesketajoče se zeleno telo tehta nekaj več kot povprečen mandelj. Na Kubi mu pravijo zunzuncito – brenčaček, po zvoku, ki ga ustvarja s perutmi – in je celo manjši od svojega bratranca smaragdnega kolibrija, ki mu pravijo zunzun (brenčač). Za kar je ptica prikrajšana zaradi majhnosti, nadomešča z zavzetostjo, kadar na svojem ozemlju opazi obiskovalca. Clark je v žičnato kletko, ki jo je prinesel s seboj in postavil na streho iz valovite pločevine, zaprl prikupno samičko. Če je samček opazil, da je zaprta, to nikakor ni zmanjšalo njegove gorečnosti. Z vejice, kjer je sedel, je odbrenčal navzgor, polebdel v zraku in čivknil v njeno smer. Nato se je vzpel še više, dokler se ni spremenil v pikico na oblačnem nebu. Potem se je kot vlak smrti, ki je dosegel končno višino, nagnil naprej in strmoglavil proti tlom. Že naslednji hip je drznež ponovil manever: strmemu vzponu je spet sledil strmoglav spust.
Znanstveniki so ujeli nekaj samčkov čebeljih kolibrijev, da bi preučevali njihove svatbene obrede. Stehtali so jih in jim izmerili peruti (zgoraj). Tale je na tehtnici miroval, ker kolibriji začasno izgubijo orientacijo, če jih obrneš na hrbet – a hip pozneje, ko se spet znajdejo na nogah, že švigajo naokrog. Pri fotografiranju za ta članek nobena ptica ni bila poškodovana.
Spusti so trajali komaj sekundo. Potem je izginil in edina sled, ki jo je pustil za seboj, so bili trepetajoči listi, mimo katerih je odbrzel. Čeprav sem dvorjenje pozorno spremljal, nisem jasno videl, kaj vse se je pri tem dogajalo. Tudi Clark ni videl vsega, a se je dobro znašel. Predstavo je posnel s hitroslikovno kamero, ki naredi po 500 sličic na sekundo. Ko je naložil posnetek spusta (prvega, ki so ga kadarkoli posneli pri tej vrsti kolibrija s tolikšno hitrostjo kamere), mi ga je pokazal na prenosniku, tako da je drugo za drugo poklikal težko pridobljene sličice. Šele takrat sva videla vse vratolomne kolibrijeve manevre, ki so prej zaradi hitrosti ostali skriti najinim očem. Profesor Clark že osem let potuje med arizonskimi puščavami, ekvadorskim deževnim gozdom in kubanskim podeželjem. Snema vratolomnosti, ki jih med dvorjenjem uprizarjajo kolibriji. Potem v laboratoriju na Kalifornijski univerzi v Riversidu preučuje, kaj posnetki razkrivajo o letu teh ptic. Njegove ugotovitve bi lahko prispevale ne le k boljšemu razumevanju paritvenega vedenja kolibrijev, temveč tudi živalskega letenja na splošno. Kolibriji so zaradi bliskovitega premikanja in perja, ki je kakor posejano z dragulji, videti kot nekakšna zmes mišic, perja in ognjemeta. Nekatere vrste zamahnejo s perutmi do stokrat na sekundo.
Njihovo srce utripne več kot tisočkrat na minuto in nektar posrkajo s skoraj nevidnim zasukom jezika. Na vrtovih ali pri krmilnih posodah na dvoriščih so utelešenje švigajoče lepote. Kdo bi se torej lahko uprl skušnjavi, da bi upočasnil njihovo gibanje in razčlenil gibe – da bi, četudi le za kratek hip, vstopil v svet kolibrijev? Te ptice živijo izključno v Ameriki. Med južno Aljasko in Ognjeno zemljo živi približno 340 do zdaj opisanih vrst. Središče raznovrstnosti kolibrijev je na območju severnih Andov: v nižinskih deževnih gozdovih, višinskih oblačnih gozdovih in vseh ekosistemih vmes živi 290 vrst. Najmanjši tehta manj kot dva grama. Pri največjem, velikem kolibriju iz Peruja in Čila, tehtnica pokaže približno 20 gramov. To, da so najmanjši na svetu, je le ena od posebnosti, po katerih se ločijo od drugih ptic. So edine ptice, ki lahko 30 sekund ali več lebdijo v brezvetrju.
Kliknite na sliko za povečavo.
So edine ptice, ki uporabljajo “vzvratno prestavo” – prav zares letijo nazaj. So tudi presnovni rekorderji, saj imajo najhitrejšo presnovo med vsemi vretenčarji na planetu. Sodeč po raziskavi, ki so jo leta 2013 opravili na Univerzi v Torontu, bi morali kolibriji, če bi bili veliki kot povprečen človek, med lebdenjem vsako minuto popiti več kot 330-mililitrsko pločevinko gazirane sladke pijače, ker tako hitro porabljajo sladkor. Zato se ne smemo čuditi, da te ptice uprizarjajo prave zračne bitke za nadzor nad kakovostnimi rastišči z medom bogatih cvetov.
Jezik, s katerim iz njih srkajo medičino, je specializiran, skoraj prozoren organ, sestavljen iz dveh cevk, ki sta spodviti kot list celofana. Ko ptica pije, z jezikom hitro šviga sem ter tja. Kot je leta 1852 ugotovil angleški naravoslovec William Charles Linnaeus Martin, tekočina “zelo hitro izgine, morda zaradi kapilarnega vleka”. Alejandro Rico-Guevara, podoktorski raziskovalec na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju, je s hitroslikovno kamero posnel kolibrije med srkanjem nektarja iz krmilnih posod in cvetov. Ugotovil je, da so njihovi razcepljeni jeziki bolj podobni lovilnim rokavicam kot slamicam za pitje. Vsaka cevka jezika se iztegne in poliže nektar v stotinki sekunde. Potem ptice s stiskanjem kljuna posesajo tekočino v požiralnik. Tisto, o čemer je znanstvenik iz 19. stoletja lahko zgolj ugibal, je kamera v 21. stoletju razkrila do najmanjše podrobnosti.
VIDEO:
več videov najdete pod zavihkom “Video posnetki”.