Taleči se svet

Ko je bila Karoline Zanker še otrok, je hodila na prav posebno, čarobno igrišče – v ledeno jamo Prax. Pot do nje je vodila od njenega doma v slikoviti avstrijski vasi Sankt Martin bei Lofer blizu Salzburga mimo romarske cerkvice v Loferske Alpe malce pod drevesno mejo, kjer ne uspevajo več niti najtrdoživejši macesni. Na nadmorski višini približno 1600 metrov je pod mogočnimi vršaci smuknila skozi špranjo v apnencu in se splazila v notranjost gore. Pravi, da je bila ledena jama kot iz pravljice. Z jamskega stropa je led bruhal v zamrznjenih slapovih, v nekaj sto metrov dolgih rovih pa so se s tal dvigali ledeni stebri. Ledeni kristali in ledene sveče na stenah so se lesketali kakor dragulji. “Bilo je prečudovito,” se spominja 48-letna Zankerjeva, ki je danes jamska vodnica.

A ta pravljica je zaradi podnebnih sprememb za vedno izgubljena. Lani jeseni sem več ur plezala ter se plazila po rovih in skozi razpoke v ledeni jami Prax. S čelno svetilko sem osvetljevala njene najbolj oddaljene kotičke v upanju, da bom uzrla vsaj delček tistega, kar je malo Karoline očaralo pred toliko leti. A termometer je kazal približno tri stopinje Celzija. Tudi v najprostornejši dvorani ni bilo enega samega kristala ledu. “Morda je čas, da besedo ‘ledena’ izbrišemo iz uradnega imena jame,” pravi Zankerjeva.

Kraške jame najpogosteje nastanejo v apnencu in dolomitu, saj sta to v vodi razmeroma dobro topni kamnini. Stotisoče let je voda, ko je pronicala skozi površje, med razjedanjem matične kam nine ustvarjala različno usmerjene in razvejene rove ter dvorane, v katerih je včasih dovolj prostora za reke in jezera. Iz vode, ki pronica skozi stene in kaplja z jamskih stropov, se včasih izločajo minerali in tako nastajajo stalaktiti, ki visijo s stropov, in stalagmiti, ki se dvigajo s tal.Ponekod v Alpah je veliko takih jam – in nekatere so dovolj mrzle, da v njih namesto kamnitih tvorb rastejo ledene. Nihče ne pozna točnega števila ledenih jam, a nedvomno so v apnenčastih gorah številnejše kot drugje. Zgolj v Avstriji so jih našli približno 1200, v severni Italiji nekaj sto.Nekatere so le brezna, v katerih je na dnu ujet hladnejši, težji zrak.

V drugih višinska razlika med vhodom in izhodom poskrbi za močan učinek dimnika oziroma naravni vlek zraka: ko se zunanja temperatura pozimi spusti precej pod tisto v notranjosti jame, se toplejši in lažji zrak začne dvigati in uhajati skozi višje izhode, to pa povzroči srkanje mrzlega svežega zraka v nižje, vhodne dele jame. Tako se jama ohlaja. Poleti se zračni tok obrne: topli zrak, ki vstopa v jamo zgoraj, se med spuščanjem ob stiku s kamnino ohlaja, zato skozi vhod na dnu uhaja hladnejši zrak. Navadno ima zrak v nižjem delu jame, kjer se zadržuje trajni led, zaradi učinka dimnika razmeroma stalno nizko temperaturo, ki se skozi leto le malo spreminja.

Voda, ki kaplja v jamo, pri dovolj nizki temperaturi zmrzuje v osupljive, nenehno spreminjajoče se oblike. Strop krasijo več metrov dolge ledene sveče. Stene so na debelo obložene z ledom. Na tleh se zaradi počasnega kapljanja postopoma tvorijo za več nadstropij visoki ledeni stožci ali velikanske ledene kope, ki lahko zapolnijo celotne rove. V nekaterih jamah je najstarejši led star več tisočletij.Naši vraževerni predniki so se izogibali takšnim krajem, saj so verjeli, da mrzel zrak, ki veje iz njih, ne more biti nič drugega kot hudičeva sapa. Drugi so bili bolj praktični in so jih uporabljali kot naravne hladilnike ali celo drsališča.

Nekateri pa so preprosto občudovali njihovo lepoto in risbe teh jam objavljali v zgodnjih znanstvenih revijah.Danes bi bilo v njih nemogoče najti tvorbe, upodobljene na tistih zgodnjih risbah, saj se je stalilo že preveč ledu. Izgubljamo ne le enega največjih svetovnih čudes, temveč tudi podatke o razvoju ledenih jam skozi čas, trdi paleoklimatolog Aurel Persoiu iz romunskega Speleološkega inštituta Emila RacoviȚe. “V ledenih jamah je ohranjen spomin na podnebje v preteklosti,” pravi – podobno kot v globokomorskih usedlinah ali v polarnih ledenikih.