POGLED OD BLIZU V SLOVITO ALHAMBRO, KJER SO
SKORAJ 300 LET PREBIVALI VLADARJI ZADNJEGA
MUSLIMANSKEGA KRALJESTVA V ŠPANIJI

Alhambra že od nekdaj navdušuje prišleke. Tako se je kraljica Izabela na čelu vojaškega sprevoda januarja 1492 na konju odpravila na zmagoslavni vzpon po Cuesti de Gomérez proti Al Hamri, kar v prevodu pomeni ‘rdeča trdnjava’, nanaša pa se na rdečkasti kamen, iz katerega je zgrajena. Rekonkvista – trajala je več kot 700 let – je postopoma zavzemala muslimanska ozemlja na polotoku, zadnji križarski pohod pa je z bulo odobril celo papež. Posledica je bila desetletna vojna za nadzor nad ozemljem granadskega emirata, ki se je obdržalo zadnje.
Ko so ključe Alhambre navsezadnje izročili zmagovalcem, si je Izabela ogledala notranjost trdnjave, v katero dolgo ni imela vstopa. Kronistom ni ušlo, kako strmi nad filigranskimi tranzenami, stalaktitnimi oboki, brezkončno geometrijo ploščic in bazenčki z vodo, v kateri je bilo videti odblesk veličastnih fasad. Alhambra je bila skoraj tri stoletja nepremagljiva trdnjava.

PRIČAKOVATI BI BILO,
DA BO KRŠČANSKA
KRALJICA ZMLELA
ALHAMBRO V PRAH.
A TEGA NI STORILA.
UKAZALA JE,
NAJ JO PUSTIJO
NEDOTAKNJENO.

Alhambra je bila sedež oblasti dinastije Nasridov in vse do leta 1492 zadnji branik muslimanske vladavine v zahodni Evropi. Tukaj je prikazana v sijaju, kakršen jo je odlikoval v 15. stoletju. Zaznamovana je bila z verskim simbolizmom
in zasnovana tako, da naredi vtis na obiskovalca ter izžareva moč.

Matematično ujemanje
Najsi gre za zgradbe ali ploščice, načrti so vselej temeljili na poznavanju geometrijskih razmerij, ki se je od pradavnine prenašalo iz roda v rod. Osnova oblikovanja celotnega kompleksa so krogi in kvadrati.

V 254 letih, v katerih so granadskemu emiratu – ki se je razprostiral daleč onkraj samega mesta – vladali Nasridi, je ta del današnje Andaluzije “ostal zamrznjen v času, v njem se je ohranjala fevdalna družba, ki je odmaknjeno živela v idilični oazi,” pojasnjuje Bermúdez. A dediščina kraljestva je kljub temu bogata – spomenik velja za vrhunec lepote in arhitekturne izbranosti, rojene v tako imenovanem Al Andalusu, na širšem območju pod muslimansko oblastjo. Zgodovina ga ni mogla pozabiti.

Po padcu Granade je trdnjavo vodilo več zaporednih katoliških guvernerjev. Na začetku 19. stoletja so jo zasedli Napoleonovi vojaki in jo pri odhodu precej poškodovali. Španska krona jo je navsezadnje odstopila državi, leta 1870 pa je postala državni spomenik. Danes palatinsko mesto spet živi. Služi mu uradniški dvor (birokracija, ki skrbi za njegovo delovanje), za obiskovalce pa velja strog protokol vstopanja. Kot da smo tuji odposlanci, ki prinašamo vesti emirju.

Vzemite svet v svoje roke z revijo National Geographic Slovenija.

Google Play
App Store