Trgovina z divjimi živalmi

Recimo temu Na kraju zločina: V džungli. Naravovarstveniki in policija se v boju proti porastu nezakonitega lova in tihotapljenja prosto živečih živali v Aziji in Afriki zatekajo k metodam, ki so bile dolgo pridržane za preiskovanje umorov, spolnih napadov in drugih zločinov, katerih žrtve so ljudje. Zdaj določanje zaporedja nukleotidov v DNK, analizo prstnih odtisov, infrardeče slikanje za odkrivanje krvi, balistične preiskave in druge znanstvene metode uspešno uporabljajo proti zločincem drugačne vrste, od lovcev na luskavce v Zimbabveju do plenilcev gnezd sokolov selcev na Škotskem.

Policisti, ki skrbijo za varovanje prosto živečih živali, imajo na voljo tudi nova orodja za učinkovitejše zbiranje dokazov. V forenzičnem laboratoriju londonske metropolitanske policije v Lambethu sem spoznal Marka Moseleyja, 50-letnega sivolasega policijskega fotografa, ki delovne dni preživlja tako, da fotografira grozljive prizore umorov. V prostem času pa eksperimentira s forenzičnimi inovacijami za boj proti kriminalu, povezanem s prosto živečimi živalmi. Prvi uspeh je dosegel pred 12 leti, ko sta njegovi hčerki med izdelovanjem rojstnodnevne voščilnice za babico s prizori slonov na spletu naleteli na fotografije obglavljenih živali. Deklici sta očeta prosili, naj se domisli metode, ki bi policistom zagotovila prednost v boju z divjimi lovci. Oprl se je na metodo, ki jo je pred 130 leti razvil sir Edward Henry iz britanske kolonialne policije v Indiji – jemanje prstnih odtisov.

Slonovi okli so prekriti z zobnim cementom, poroznim kostnim tkivom, ki je pod elektronskim mikroskopom videti kot goba. Prstne odtise, ki jih na njem pustijo divji lovci in tihotapci, je pri obdelavi z navadnimi praški redko mogoče prepoznati po več kot sedmih dneh. Moseley je iskal snov, s katero bi bilo mogoče prepoznati številne roke, skozi katere gre slonovina v tednih, ki pogosto minejo od uplenitve v divjini do tihotapljenja v tujino. Leta 2015, po mesecih preizkušanja različnih spojin, je naletel na SupraNano Magnetic Powder, sredstvo za izboljšanje vidnosti prstnih odtisov, sestavljeno iz mikroskopskih kemičnih delcev, ki lahko obenem absorbirajo in odbijajo znoj in maščobe. Izkazalo se je, da je z njim podrobnosti vijug na prstnih blazinicah mogoče obnoviti do 28 dni po odtisu. “Ta prašek se je vtisnil v drobcene pore, kar drugim ni uspelo, zato smo z njim dosegli veliko boljšo ločljivost,” je pojasnil.

Doslej največji uspehi v forenziki, katere predmet so prosto živeče živali, niso bili povezani z identifikacijo storilcev. Ker odvetniki od tožilstva pogosto zahtevajo dokaze, da je zaseženi predmet res nosorogov rog ali slonov okel, na primer, forenzični kriminalistični laboratoriji opravijo teste DNK, da neizpodbitno določijo vrsto. Nepridobitna organizacija Trace Wildlife Forensics Network s sedežem v Edinburghu že od leta 2010 financira in podpira laboratorij Kanite Ouitavon v Bangkoku, pri razvoju laboratorijev za testiranje DNK pa sodeluje tudi z vladami v Maleziji, Vietnamu, JAR, Bocvani, Zambiji, Malaviju, Tanzaniji, Ugandi, Gabonu, Zimbabveju, Namibiji in Esvatiniju. Rob Ogden z Univerze v Edinburghu, soustanovitelj organizacije Trace, se spominja, da je njegov zambijski kolega omenil primer, pri katerem je obramba trdila, da je zebrina koža pripadala “progasti kravi”; danes takšne očitne laži v laboratoriju zlahka ovržejo. Po njegovi oceni tožilci pri obravnavi nezakonitih dejanj, povezanih s prosto živečimi živalmi na Tajskem in v Maleziji, “50-krat na leto” za dokaz predložijo DNK.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.