Ugrabljena dekleta

UGRABITEV 276 NIGERIJSKIH ŠOLARK JE GLOBOKO PRETRESLA VES SVET. 112 DEKLET ŠE VEDNO POGREŠAJO. TISTE, KI SO PREŽIVELE, POSKUŠAJO SPET RAZMIŠLJATI O PRIHODNOSTI.

Ugrabljena dekleta

Patience Bulus in Esther Joshua sta se držali za roke, ko so ju tistega aprilskega večera z naperjenimi puškami nagnali iz spalnice v dijaškem domu.

Ko so dekleta natrpali na odprte tovornjake, sta se bili prisiljeni izpustiti. Patience je še slišala, kako Esther v množici prestrašenih dijakinj s šibkim glasom sprašuje: “Kaj se bo zgodilo?” Nato se je ena izmed ugrabljenk s strani pognala s tovornjaka. Nenadoma so začela tudi druga dekleta skakati v temo, pripravljena tvegati tudi to, da jih ustrelijo ali da se izgubijo v neznanem gozdu, samo da bi ubežala ugrabiteljem. Patience se je ozirala naokrog, vendar je množica povlekla Esther proti sredini prikolice. Patience si je utrla pot proti robu in skočila brez nje. Uporniki na severovzhodu Nigerije so takrat že pet let terorizirali tamkajšnje kraje in zapirali šole. Državno srednjo šolo za dekleta v Chiboku so aprila 2014 ponovno odprli, da bi dijakinje lahko opravljale zaključne izpite.

V regiji, kjer osnovno šolo obiskuje manj kot polovica vseh deklet, so te dijakinje kljubovale usodi, v katero so se rodile, že dolgo preden jih je dosegla vojna. Toda 14. aprila približno ob enajstih zvečer so pripadniki skrajne islamistične skupine Boko Haram (kar v približnem prevodu pomeni ‘zahodnjaško izobraževanje je prepovedano’) prisilili 276 deklet v dijaškem domu, da so se vkrcala na tovornjake. Odpeljali so jih v okrilje gozda Sambisa, naravnega rezervata, iz katerega je džihadistična skupina bojevala krvavo vojno proti državi.

Napad je sprožil mednarodno gibanje #BringBackOurGirls, ki ga je podprla tedanja prva dama ZDA Michelle Obama. Odmaknjeno mesto Chibok, ki je bilo pred ugrabitvijo tako rekoč neznano, je postalo sopomenka za nekaj najhujših težav, ki pestijo Nigerijo: korupcija, negotovost in nevidnost revnih. Mediji so spremljali začetno dogajanje: 57 deklet, ki so pobegnila takoj po ugrabitvi; težko preizkušnjo desetih deklet, ki so jih sprejeli v različne ameriške šole; videoposnetke molčečih ujetnic, ki so jih objavili pripadniki Boko Harama; dva pretresljiva prizora, ko so uporniki izpustili skupaj 103 dekleta, po nekaterih navedbah v zameno za denar in zaprte borce; štiri dekleta, ki naj bi sama pobegnila pozneje. V Chiboku je bilo ugrabljenih 276 dijakinj; 112 jih še vedno pogrešajo. Domnevajo, da so nekatere umrle. Dve leti in pol pozneje je vlada poskrbela, da več kot sto preživelih obiskuje šolo v močno zastraženem univerzitetnem naselju v severovzhodni Nigeriji. Odtlej je bilo o dekletih razmeroma malo slišati.

Ugrabljena dekleta
Dekleta se ob nedeljah udeležujejo maše na AUN. Ob koncu študij­skega leta jih je pastor Raymond Obindu po­zval, naj se jeseni vrnejo in nadaljujejo šolanje. Na tem območju obiskuje osnovno šolo manj kot polovica vseh deklet. Pogosto se prenehajo šolati zaradi poroke.

PATIENCE JE PREŽIVELA POLETJE po ugrabitvi v domači vasi Askira. Poslušala je gospel in se skušala sprijazniti – kot pravi sama – s tem, da se je njeno izobraževanje z napadom končalo. Nekega dne je na obisk prišla Estherina mati, vendar Patience ni bilo doma. Novinarji so želeli vedeti, kaj se je dogajalo tistega večera; starši so jo spraševali, ali je videla njihove pogrešane hčerke. Nenehno ponavljanje zgodbe 14. aprila jo je začelo izčrpavati. Patience in še devet drugih preživelih deklet je sprejelo ponudbo za šolanje v ZDA. Izkoristila je priložnost, čeprav so sosedje iz vasi opozarjali njene starše, da mlade ženske daleč od doma kaj hitro zaidejo v težave. Približno v času, ko se je Patience pripravljala na selitev v tujino, je neka šolska varnostnica obiskala Margee Ensign, rektorico Ameriške univerze v Nigeriji (AUN) v Yoli, mestu z nekaj tisoč prebivalci. Ensignovi je povedala, da je njeni sestri in 56 drugim dekletom uspelo pobegniti kmalu po napadu.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!