Fotografija ima poleg estetske vrednosti
tudi izjemen dokumentarni pomen. Omogoča nam
pogled v ustvarjalne prostore slovenskih umetnikov
iz prve polovice 20. stoletja.

Ko je lani Španija predsedovala Svetu Evropske unije, je Narodna galerija gostila fotografsko razstavo Umetnikov atelje s portreti španskih umetnikov iz prve polovice 20. stoletja. Fotografije so nam omogočile vpogled v širok razpon ustvarjalnih prostorov teh umetnikov – od najskromnejših sobic, prek hrupnih delavnic do najrazkošnejših soban, ki so spominjale na palače. Razstavo smo dopolnili z izborom fotografij ateljejev slovenskih kiparjev in slikarjev, ki so v istem obdobju delovali na našem ozemlju. Fotografija ima na Slovenskem precej dolgo tradicijo in je brez velikih zaostankov sledila Daguerrovemu izumu “risanja s svetlobo” iz leta 1839. Za prvega slovenskega dagerotipista velja Janez Puhar. Že leta 1842 je izumil svetlopis ali heliotipijo, ki jo danes imenujemo puharotipija. Prve poklicne fotografske ateljeje v Ljubljani zasledimo že v 50. letih 19. stoletja, začetke amaterske fotografije prinašajo 80. leta 19. stoletja z ustanovitvijo Kluba amaterjev fotografov v Ljubljani (1889), od leta 1911 pa pod Franom Veselom deluje Klub slovenskih amater-fotografov. Z Avgustom Bertholdom, našim “petim impresionistom”, se na Slovenskem začenja tudi umetniška fotografija.

Med avtorji fotografij pogosto naletimo na Frana Vesela, največkrat pa fotografi niso znani ali pa so fotografije posneli umetniki sami. Fotografija je v tistem času za umetnike postala nujen pripomoček, nadomestek za skico, z njo so ujeli trenutek počutja portretirancev ali hipnost pokrajine. Tako so med drugimi fotoaparat imeli Ferdo Vesel, Ivana Kobilca, Matija Jama, Rihard Jakopič in Matej Sternen.

Pomanjkanje možnosti za formalno umetniško izobraževanje v naših deželah je umetnike gnalo na izpopolnjevanje v tujino – na Dunaj, v München, Pariz, Berlin, Prago in drugam po Evropi. V vsakem kraju so si morali poiskati kotiček za ustvarjanje – bodisi v prostoru, v katerem so živeli, jedli in spali, bodisi v ločenih najemniških stanovanjih oziroma sobah. Nekateri so v tujini ostali, drugi so se vrnili v domovino in si tu poiskali nov atelje.

Atelje, kjer zorijo ustvarjalčeve zamisli in polnokrvno zaživijo šele v dokončanem umetniškem delu, je mešanica javnega in zasebnega. V njem se srečujejo umetnik, modeli in naročniki. Je obenem umetnikov najintimnejši življenjski prostor z značilno opremo in vonjem.


Hčerka slikarja Riharda Jakopiča se nostalgično spominja vonja “po barvah, terpentinu in po nečem nedoločljivem, ki je prihajal iz platen in z napol dovršenih slik …” Ta vonj je zaznamoval njeno otroštvo v hiši na Emonski ulici, kjer je družina živela in kjer je oče ustvaril številne poglede na Križanke v različnih letnih časih in delih dneva.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.

Google Play
App Store