Usklajevalec interesov
Aleš Zdešar, 40-letni geolog iz Kranja, je v Javnem zavodu Triglavski narodni park (TNP) zaposlen na oddelku za prostor. Ukvarja se s svetovanjem pri prostorskih posegih, s pripravo naravovarstvenih smernic za prostorske akte lokalnih skupnosti, z izdajo soglasij … Veliko časa preživi na terenu, saj spremlja tudi stanje naravnih vrednot v parku in fotografira, pristojen pa je še za več drugih področij. Mednje sodi upravljanje športnih aktivnosti, zlasti gorskega kolesarjenja.
Slovenska zakonodaja povzroča med gorskimi kolesarji precej razburjenja. Kako pa je s tem na območju TNP?
Upravljavci TNP smo v precej težavnem položaju. Zakon o TNP nam nalaga, da z načrtom upravljanja določimo poti za kolesarjenje v naravnem okolju le v osrednjem delu parka, torej v prvem in drugem varstvenem območju. Seveda bi radi kolesarje usmerjali v tretje območje, kjer bi določili poti, po katerih bi bilo dopustno kolesariti. To nelogičnost skušamo urediti znotraj veljavne zakonodaje in upamo, da bo mogoče ob spremembi zakona o TNP področje primerno urediti. Povedati pa moram, da ni želja upravljavcev parka, da bi kar tako dopuščali kolesarjenje. Potrebna sta naravovarstvena presoja in družbeni konsenz. Kolesar se lahko vozi po utrjeni poti, kjer ni nevarnosti za erozijo, a je to za marsikaterega pešca nesprejemljivo. Poleg kolesarjenja pa obstaja še več drugih prostočasnih dejavnosti v naravi – turno smučanje, soteskanje, plezanje, planinstvo, jadralno padalstvo, nabiralništvo … Vsak vidi le svoje potrebe, zato je usklajevati vse to in pri tem upoštevati zakon včasih nemogoče.
Kako pa so te stvari urejene drugod? Bi se lahko zgledovali po dobrih praksah iz tujine?
V nekaterih pogledih gotovo, marsikje pa nam tuji zgledi zaradi posebnosti TNP nič ne pomagajo. Tudi Švica ima en narodni park, za katerega velja strog varstveni režim; pozimi vanj ne morete niti vstopiti. Ima pa še ogromno gorskega sveta, kjer ljudje lahko počnejo vse mogoče. Te možnosti pri nas tako rekoč ni, saj v TNP sodijo skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kaj veliko drugega gorskega sveta pa nimamo. Druga stvar je lastnina. V ZDA in na Finskem denimo je ozemlje parkov v lasti države, zato jih lahko država učinkovito upravlja. Velik del TNP pa je v zasebni lasti. V prvem varstvenem območju lastniki gozdov z njimi ne morejo gospodariti. Zakon za to resda predvideva odškodnine – v Avstriji na primer država lastnikom zemlje na območju parkov plačuje najemnino –, a sredstva, ki jih za to namenja naša država, niso omembe vredna. Nadalje, parki v ZDA so v divjini, naselij v njih ni. Znotraj TNP pa so številna naselja in tu potekajo različne dejavnosti – gospodarske dejavnosti, kmetijstvo, gozdarstvo, turizem … Na območju parka je kar osem občin, vsaka s svojimi prostorskimi načrti in pogledom na razvoj. Nekatere države imajo na območju parkov eno samo upravo, kjer lahko ljudje uredijo vse na enem mestu, pri nas je uprava TNP le eden od deležnikov.
Usklajevanje vsega tega se zdi “misija nemogoče”. Zaradi česa je največ hude krvi?
Posebnih omejitev za prebivalce v naseljih niti ni, ni pa na primer dovoljeno postavljanje počitniških hiš, saj te prinašajo koristi samo lastnikom, pomenijo pa tujek in vplivajo na videz sicer prepoznavne kulturne krajine. Kar velike so razlike v mnenjih glede turizma, saj si ga občine želijo več. Obstajajo težnje po urejanju motoriziranih dostopov do planin, da bi jih lahko turistično razvijali. Pri razvoju turizma sedaj sodelujemo, saj je pomembno, da pri načrtovanju novih turističnih produktov takoj povemo, ali so primerni ali ne. Skušamo soustvarjati razvojni načrt ne le za območje parka, temveč tudi za širše območje okrog Julijskih Alp. So pa zahtevne omejitve za na primer energetske naložbe, kot so daljinski plinovodi in elektrarne, pa za smučišča … Pravila v parku obstajajo predvsem zaradi takih velikih posegov. Ker smo naravovarstveniki, smo v posebnem položaju, saj so učinki našega dela “po definiciji” nevidni – dosežek je denimo preprečiti postavitev elektrarne ali kakega drugega objekta na mestu, kjer bi bilo to škodljivo. Moramo pa stvari gledati celostno – upoštevati moramo ne zgolj naravo, ampak tudi ljudi, ki že od nekdaj živijo na območju parka. Pri tem pomaga poznavanje zgodovine. Včasih dobim vlogo za postavitev objekta na mestu, kjer naj bi bil nekoč že stal neki hlev, in grem pogledat stare letalske posnetke, ki jih imamo za več kot 50 let nazaj. Tako ugotovim, da je bilo nekoč kmetijstva in pašništva veliko več kakor danes. Včasih je bila vsa Uskovnica popasena, popaseno je bilo gor do grebena Ablance, danes je tam gozd. Stvari so torej večplastne in jih je treba tako tudi obravnavati.
Več si preberite v majski številki revije National Geographic.