V puščavskem mestecu na vzhodu osrednje Sirije je kakih ducat Kurdov stražilo ujetnika, ki sta sedela na tleh. Vdala sta se večinoma iz Kurdov sestavljenim obrambnim enotam YPG, ko so te pregnale borce Islamske države (Isisa) iz Baghouza, njihovega zadnjega oporišča v Siriji. Ujetnika sta čakala na prevoz v internacijsko taborišče, v katerem je bilo že več deset tisoč pripadnikov in podpornikov Isisa.

Sto metrov stran so kurdske borke s kalašnikovkami na ramah stražile ženske in otroke, ki naj bi bili povezani s pripadniki Isisa. Borke, pripadnice ženske milice, poimenovane Ljudske zaščitne enote ali YPJ, so med kramljanjem zavzeto vlekle dim iz cigaret (pod Isisom je bilo ženskam prepovedano kaditi). Druge so si urejale lase in si pri tem pomagale z mobilnim telefonom namesto ogledala (pod Isisom bi žensko, ki las in obraza ne bi imela zakritih, prebičali). Sem ter tja je katera od bork YPJ ogovorila zakrite ženske, morje črnega platna, ki so ga tu in tam prekinjali pari opreznih oči in umazani otroci.

V boju
SIRIJA Kurdske borke so obkro­žile žensko, ki se je vdala, potem ko je Isis marca zapustil mesto Baghouz. Ženske, ki so se prostovoljno ali pod prisilo pridružile Isisu, potrebujejo koga, da jih preusmeri od zatiralskih razlag islama, pove kurd­ska borka. “Vero razu­mejo napačno.”

Dopoldne se je vleklo in nekaj bork YPJ se je odločilo, da si bodo od blizu ogledale sovražnika. Približale so se ujetnikoma, najprej skoraj ravnodušno. Potem pa so, počasi in namerno, sklenile tesen krog okoli obeh in ju srepo gledale. Še nedavno bi v tem mestecu žensko, ki bi se vedla tako, usmrtili. Toda Isis je bil premagan in branilke kurdske Sirije so si pridobile enakopraven položaj z moškimi tovariši. Skupaj so bili na bojni črti in zdaj so skupaj okušali slasti zmage. Na frontnih črtah od sirske puščave do savane v Južnem Sudanu in džungle v zahodni Kolumbiji je najti vse več žensk.

Uniforme, ki jih nosijo, in razmere, v katerih živijo, se razlikujejo, vendar ženske povsod navajajo podobne razloge, zakaj so se pridružile oboroženim silam. Želijo služiti domovini. Želijo pokazati samozavest, sposobnost in moč, dati zgled otrokom in hkrati nekaj dokazati sebi. Nekatere omenjajo širši namen, ki ga njihovi moški tovariši ne: želijo zagotoviti boljše življenje, zlasti ženskam in dekletom – v svoji domovini, regiji in svetu.

 

Vsaj 16 razvitih držav dovoljuje ženskam služenje na fronti ali sodelovanje pri bojnih nalogah. Ženske v vojski ZDA so uradno sodelovale pri nebojnih – a vseeno nevarnih – nalogah, odkar je kongres leta 1901 ustanovil korpus vojaških medicinskih sester. Pozneje so poleg tega služile kot radiooperaterke in logistično osebje, od nedavnega pa so tudi pilotke helikopterjev in mehaničarke v oklepnih enotah. Tudi kadar politika ženskam dopušča sodelovanje pri bojnih nalogah, jim jih poveljniki neradi dodeljujejo. Toda v sedanji dobi terorističnih napadov in etničnih spopadov se lahko ženske, ki služijo kjerkoli, “znajdejo v boju, ker bojišče ni jasno opredeljeno,” pravi podpolkovnica Misty Posey. Dve leti, do sredine leta 2019, je na otoku Parris v Južni Karolini poveljevala novinkam, ki so se prijavile med marince. “Tudi če delaš v administraciji ali preskrbi, se lahko znajdeš sredi boja. To vedo vse.”