V podzemlju Pece

“Smo v revirju Moring, ki je ena od osrednjih vstopnih postaj. Tu je bila nadzorna pisarna, kjer so rudarje na začetku izmene razdelili v skupine, na koncu ‘šihta’ pa je nadzornik vsakega poklical po imenu in preveril, ali so vsi prišli nazaj. Nato so se skupaj vrnili na površje. ”Tako je začel Alojz Lupša pripovedovati zgodbo nekdanjega rudnika Mežica obiskovalcem, ki smo se vročega poletnega dne z njim odpravili v osrčje gore. Tam ni bilo niti malo vroče – če ne bi oblekli dolgih hlač in vetrovk, bi nas zeblo. Temperatura je bila podobna tisti v kraških jamah – okoli 10 stopinj Celzija.

Za nami je bilo približno četrt ure drdrajoče vožnje v popolni temi. V majhnih zaprtih vagončkih so nekoč po isti, dobre tri kilometre dolgi poti rudarji odhajali na delo – po osem odraslih mož v vsakem. Za ljudi s strahom pred zaprtimi prostori to ni bilo pravo delovno mesto. Tudi za turiste s podobnimi težavami, ki se danes odpravijo v rudnik pod Peco, to ni najpriporočljivejša izbira. A zdaj imamo možnost odločanja, kam bomo šli na izlet, nekoč pa v teh krajih ni bilo prav veliko izbire, kako zaslužiti za preživetje.

Obiskovalci turističnega rudnika Podzemlje Pece v spremstvu vodnikov veslajo skozi eno od večjih podzemnih dvoran na 12. obzorju, ki ga je po zaprtju konec leta 1994 zalila voda.

“Doma sem iz Črne, oče je bil rudar, mama gospodinja, pri hiši nas je bilo pet otrok. Mislim, da mi je bilo usojeno postati rudar,” je pozneje, ko smo sedli h kavi, povedal Lupša. “Morda pa imam prirojeno žilico za ta poklic, že ko sem bil otrok, sem lezel v rove za hišo,” je še dodal z nasmeškom. Lupša, ki je danes vodnik po Podzemlju Pece, kot se uradno imenuje nekdanji mežiški rudnik svinca in cinka, je človek presenečenj. Ko poslušate njegove razlage o delu rudarjev in pomenu rudnika, zveni skoraj kot šolan govornik. A to še zdaleč ni. “Po osnovni šoli sem lahko izbiral med železarstvom na Ravnah, gozdarstvom in rudnikom. Imel sem dovolj dober uspeh, da bi lahko šel kam drugam, a sem šel v rudarsko šolo v Mežico, ker je bila najbliže. Za mano sta bila še dva mlajša otroka in moral sem čim prej priti do kruha.”

V rudniku se je zaposlil leta 1969. “Imel sem 18 let in dobival sem plačo,” pove. Hiter izračun pokaže, da jih bo kmalu dopolnil 70, a glede na videz in živahnost bi mu pripisali vsaj deset let manj. V pogovoru se izkaže, da je že zelo dolgo v pokoju; upokojil se je pri 47 letih, a s 40 leti in enim dnevom delovne dobe. Zaradi težaškega dela so imeli rudarji beneficiran delovni staž – eno leto je veljalo za 17 mesecev. Že dve leti po upokojitvi pa so ga poklicali in odtlej po rudniku vodi turiste, pripoveduje zgodbe iz rudarskega vsakdanjika, odgovarja na vprašanja radovednih obiskovalcev.

Na južnih pobočjih Pece (2125 m) ležijo najzahodnejša rudišča nekdanjega mežiškega rudnika svinca in cinka. Najviše ležeči sledilni rov so izkopali le nekaj deset metrov pod vrhom.

Alojz Lupša je sprva opravljal osnovna rudar­ska dela pri transportu rude iz rovov. Pravi, da je najprej čistil vagončke. A ker se je hotel “spraviti naprej”, je že kmalu opravil izpit za strojnika rud­niške lokomotive. “V rudniku je tako, da moraš za vsako dodatno kvalifikacijo napraviti še izpit. Deset let sem bil strojnik težke lokomotive na glavnem transportu, vmes sem bil tesar speci­alist in opravljal še razna druga dela. Potem sem opravil izpit za strojnika glavnega dvigala. Za to delo je bil potreben zanesljiv človek, saj je stroj­nik upravljal kletko, ki je vozila gor in dol osem ljudi.” Pozneje je, na zahtevo tedanjega direktorja, v Velenju končal tehnično šolo in bil do zaprtja rudnika nadzornik glavnega transporta.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!