September 2022

Varstvo narave v ZDA

Pri odzivu na podnebne spremembe zgolj skrb za parke in rezervate ne bo dovolj. Uspelo nam bo le, če bomo naravo varovali povsod.

Bears Ears
JUGOVZHODNI UTAH
Ta pokrajina simbolizira nevarnost, ki grozi nekaterim edinstvenim krajem v ZDA. Eden od predsed nikov jo je ohra­nil na poziv ameriških staroselcev, ki jo imajo za sveto; drugi je poskušal tam dovoliti vrtanje in rudarjenje. K zvez­nemu spomeniku, kjer ne manjka boga­tih arheoloških najdišč, sodi Citadela, nekoč utrjeno bivališče na robu klifa, ki ga danes radi obiskujejo pohodniki. Stephen Wilkes je v 36 urah naredil 2092 posnetkov; iz izbranih 44 je ustva­ril to sestavljeno fotografijo, ki prika­zuje sončni vzhod, polno luno in redko poravnavo štirih planetov. “Ta kraj je veličasten,” je dejal, “človeka na vsakem koraku navdaja z otipljivim občutkom, da se je znašel sredi zgodovine.”
J Bar L Ranch
MELVILLE, MONTANA
Na ranču v bližini Yellowstonskega narodnega parka vzrejajo govedo, živ­ljenjski prostor pa želijo ohraniti tudi za antilopske koze, lose, labode tro­bentače in velike golševce, če na­štejemo le nekatere živalske vrste. Šte­vilne ograde so predelali, da se lahko prosto živeče živali gibljejo po ranču. Črede goveda pogosto seženejo in preselijo, s tem pa posnemajo gibanje čred bizonov, ki so nekoč oblikovale tamkajšnja travišča. Biki v tem prizoru – fotografija je sestav ljena iz 60 (od 2509) posnetkov – se pasejo pred kuliso gora, ki jim pravijo Crazies. Na Wilkesa so delavci na ranču naredili izreden vtis. “Njihovo bitje in žitje je nerazdružljivo povezano s to pokrajino,” je dejal.
Shi Shi Beach
WASHINGTON
Obala v narodnem parku Olympic lepo ponazarja potrebo po varovanju kop­nega in vode, kar pripadniki ljudstva Maka v deželi svojih prednikov počnejo že stoletja. Na pogajanjih med staro­selci in vlado je poglavar vztrajal: “Zahtevam morje. To je moja dežela.” Wilkes pravi, da obale, kakršna je ta, še ni bil videl, saj človeka kar uroči. Ob plimi, ki nastopi silovito, se morje vrtinči okrog čeri ob oseki pa razkrije haloge in morske zvezde. “Te drama­tične spremembe svetlobe mi je uspelo izraziti z barvami morja in samim pli­movanjem.” Z združitvijo 46 (od 1626) posnetkov je prikazal nasprotje med dinamično obalno pokrajino in žensko v trenutku zamaknjenosti.
Varstvo narave nam gre v ZDA kar dobro od rok. V zadnjem stoletju nam je uspelo ohraniti nekatere živalske vrste, živeče pri nas, denimo sokola selca, bizona in sivega kita.


Toda lani je zvezna vlada predlagala, da bi s se­znama ogroženih vrst umaknili 23 rastlinskih in živalskih vrst. Ne zato, ker bi si bile opomogle – pač pa zato, ker so izumrle. Morali bomo ukrepati odločneje kot doslej!Obiskala sem prijatelja Karla Wennerja. Prikazal se je v zdravniški halji, čez katero si je oblekel jakno. Je upokojeni kirurg, še vedno pa nekaj ur na mesec poučuje. Je tudi solastnik kmetije Lake side Farms v porečju reke Klamath, v sušnem delu juž­nega Oregona, ki je ostal tako rekoč brez mokrišč. Ker barij ni več, voda v jezero Upper Klamath Lake odteka neprečiščena in vanj prinaša s fosforjem bogato vulkansko prst, to pa povzroča cvetenje alg in škodljivo učinkuje na dve vrsti praskačev, sladkovodnih rib iz družine Catostomidae, ki sta zavarovani na zvezni ravni in ne živita nikjer drugje na svetu.

Že nekaj desetletij prav vsako poletje skoraj vse mladice poginejo, zato se populacije teh rib starajo.Pozimi Wenner na svoji kmetiji poplavi polja, da se znebi plevela in ustvari življenjski prostor za vodne ptice. Včasih sem tja hodila opazovat velikanske jate rac in labodov, ki so se tam zbirale in prenočevale.A ko so prejšnja leta s teh površin počrpali vodo, je bilo v njej toliko fosforja, da je že veljala za one­snaženo. Zato so letos Wenner in solastniki kmetije s 350.000 dolarji, ki jih je primaknila zvezna vlada, na 28 hektarih (od 162, kolikor jih obsega kmetija) vzpostavili stalno mokrišče. Preplet mokriščnih rastlin bo zadržal s fosforjem nasičene usedline, preden bodo vodo, namenjeno za namakanje kmetijskih zemljišč, vrnili v jezero. Poleg tega je mokrišče celoletni življenjski prostor za rastline, ptice in kmalu tudi mladice praskačev. “Seve­da se ne moremo vrniti v čase pred naselitvijo Evropejcev v porečju,” je rekel Wenner, “lahko pa zagotovimo, da bodo naravne razmere vsaj pri­bližno podobne nekdanjim.” A kljub navdušenju in zavzetosti je priznal, da ne more žrtvovati dobička in območja nameniti prosto živečemu živalstvu. “Ne moremo si privoščiti izgube,” je dejal.

Novo mokrišče je pravokotnik, ki ga omejujeta trstičje in vrbovje. Čezenj poteka delno potopljen nasip – niz otočkov, namenjenih gnezdenju gosi. Med vožnjo ob njegovem robu je pripovedoval o živalih, ki jih tam videva, med drugim o več vrstah rac. V trstičju je opazil nekaj pisanega: “Oho, prvi rumenoglavi škorčevec letos!”Naravo lahko varujemo na različne načine. Obno­va ekosistemov, boj proti podnebnim spremembam, določanje pravil za lov in ribolov, zmanjševanje onesnaževanja, pomoč drevesom pri premagovanju smrtonosnih bolezni, preseljevanje rastlin in živali na hladnejša območja, odstranjevanje tujerodnih plenilcev – vse to so primerne rešitve.Temeljna zamisel pa je zelo preprosta: rastline in živali potrebujejo ustrezen prostor, da lahko preživijo in uspevajo.

V morju jih najbolj ogroža čezmerno izkoriščanje, na kopnem in v sladkih vodah izginjanje habitatov. Naravovarstvena pri­zadevanja so lahko uspešna le v primernem okolju.Ameriški predsednik Joe Biden je sedem dni po inavguraciji podpisal odredbo z jasnim name­nom: “Do leta 2030 ohraniti vsaj 30 odstotkov kopnih in vodnih površin v ZDA.” Treba pa je še opredeliti pomen izraza ‘ohraniti’. Predlog “30 x 30” (30 odstotkov do leta 2030) izhaja iz Kampanje za naravo (Campaign for Nature), s katero si fundacija Wyss Campaign for Nature in društvo National Geographic Society s skupnimi močmi prizadevata, da bi podoben cilj postavili za celoten planet.



Naravovarstveniki si, da bi habitate povezali s koridorji, prizadevajo tudi za vključitev zemljišč, na katerih ljudje opravljajo gospodarske dejavnosti. Oseminsedemdeset odstotkov zavarovanih območij v ZDA je v zahodnem delu države, ranljivo biotsko raznovrstnost pa večinoma najdemo na vzhodu. Zgolj v reki Clinch v Apalačih živi 118 domo­rodnih vrst rib – skoraj toliko sladkovodnih vrst, kolikor jih premore celotna Kalifornija. Jug je resnično “ribji deževni gozd”, kot preberemo v nekem znanstvenem članku.
Tudi sama sem se odpravila na vzhod, da bi se na lastne oči prepričala, kako je za naravo poskrbljeno v pokrajini, kjer je manj velikih narodnih parkov in rezervatov; v kakšnem stanju so denimo vrste, kot so jegulje, vapitiji in ostrige. Naletela sem na ljudi, ki si prizadevajo za zavarovanje ogroženih vrst na območjih, kjer sami in drugi živijo in delajo, da bi lahko z ogroženimi vrstami živeli v sožitju.Nature Conservancy, največja svetovna nepridobitna organizacija za varstvo narave, je v Apalačih pred nedavnim posredovala pri odkupu 102.000 hektarov gozdov, bogatih s sladkovodnimi habitati, za 130 milijonov dolarjev.
Odkupljena zemljišča so v jugozahodni Virginiji ter na meji med Kentuckyjem in Tennesseejem. Njihov novi lastnik je omejeno partnerstvo, ki ga upravlja nepridobitna organizacija, denarno pa ga podpirajo “ozaveščeni naložbeniki” – ljudje, ki želijo z vloženim denarjem ustvarjati dobiček in hkrati narediti tudi kaj koristnega za naravo. Na njih se še vedno opravlja gospodarska dejavnost.Priznam, dvomila sem, da je mogoče na tem območju poslovati v zadovoljstvo naložbenikov in hkrati skrbeti za varovanje vrst, vendar sem bila pripravljena prisluhniti.
Upravljavci projekta ponekod izvajajo sečnjo, a okrog vodotokov puščajo veliko gozdnatih površin. Pravijo, da s posekom manjših, strateško razmeščenih zemljišč, ustvarjajo pestrost habitatnih tipov in oponašajo motnje v naravnem okolju, čeprav kritiki trdijo, da goloseka ni mogoče šteti za ohranjevalno dejavnost. Na drugih območjih za neposekana drevesa prodajajo emisijske kupone podjetjem ali drugim organizacijam, ki želijo s takšnimi odkupi zmanjšati svoj ogljični odtis. Tudi trgovanje z izpusti ogljika nekateri kritizirajo kot “nevarno odvračanje” od sistemskih sprememb.
Poleg tega upravljavci projekta na znatnem delu zemljišč dajejo v zakup pravico do lova in rekreacije. Na sedmih območjih nekdanjih premogovnikov pa načrtujejo postavitev sončnih elektrarn.