Ko v zatemnjen prostor skozi drobno odprtinico posije svetloba, se pripeti nekaj nenavadnega in čudovitega. Pojav je že v četrtem stoletju pr. n. š. opisal Aristotel. V renesančni Italiji ga je skiciral Leonardo da Vinci. Konec 19. stoletja so v zabaviščnih parkih in obmorskih letoviščih turisti stali v vrsti, da bi videli njegov čarobni učinek. Zdaj pa preskočimo v bostonsko učilnico leta 1988. Na Kubi rojenega Abelarda Morella, predavatelja Uvoda v fotografi jo na umetniški akademiji, je zanimalo, kako bi bilo skočiti v preteklost. Sončnega dne je okna učilnice prekril s črno plastiko, da jebilo v prostoru temno ko v rogu, izrezal v plastiko za novec veliko luknjico in rekel študentom, naj gledajo. Zadnja stena je domala v hipu oživela kot filmsko platno, prekrita z zamegljenimi podobami ljudi in avtomobilov, ki so se pomikali po Huntingtonovi aveniji zunaj. Nejeverno so pomežiknili in znova pogledali, ali vidijo prav: slika je bila obrnjena na glavo, nebo na tleh, tla na stropu, zakoni težnosti so dozdevno ponoreli. Morell je učilnico spremenil v camero obscuro, temno sobo, kot se po latinsko pravi bržkone najzgodnejši napravi za prikazovanje podob in predhodnici fotografskega aparata.