Vračanje umetnin
RICHARD BARNESZARADI VRAČANJA NAROPANIH PREDMETOV SE MUZEJI NE BODO ZAPIRALI.
Nova generacija kustosov in direktorjev muzejev je začela v zadnjih desetletjih – večkrat tudi na pobudo aktivistov in političnih voditeljev – temeljiteje preučevati, kako so se predmeti sploh znašli v njihovih muzejih. Vse več jih je pripravljenih storiti celo korak naprej. Posamezne umetnine, obredne predmete in posmrtne ostanke ljudi jemljejo iz razstavnih vitrin in depojev ter jih po postopku, imenovanem repatriacija ali restitucija, vračajo skupnostim, iz katerih izvirajo. Nemčija je samo lani nigerijski državni muzejski komisiji prepustila v last več sto predmetov, Francija je Beninu vrnila 26 artefaktov, Metropolitanski muzej umetnosti v New Yorku pa je z Grčijo sklenil dogovor o prenosu lastništva več deset kipov.
Partenon na vzpetini visoko nad Atenami je bil v antičnem času najpomembnejši tempelj v mestu. Krasili so ga marmorni kipi in reliefni friz z upodobitvijo procesije, ki so se je v čast boginje Atene udeležili junaki in bogovi. Grčija je bila na začetku 19. stoletja pod osmansko oblastjo. Osmani so Thomasu Bruceu, britanskemu veleposlaniku in grofu Elginskemu, dovolili odstraniti “nekaj kosov kamna s starimi napisi in figurami”. Lord Elgin je vzel približno polovico ohranjenih kipov in večji del friza ter vse skupaj poslal v London. Pristojni v Grčiji že dlje zahtevajo vrnitev umetnin. Trdijo, da je bil Elginov dogovor z zasedbeno oblastjo nezakonit.
Nekdanje kolonije in zasedena ozemlja
od Gane do Grčije so že pol stoletja in več
zahtevale svoje artefakte.
Vlade, muzeji in mediji so jim zdaj nenadoma
prisluhnili.
Veličastno Nefretetino poprsje, ki je v neprebojni vitrini razstavljeno v berlinskem Novem muzeju, je znamenitost starega Egipta. Obenem je tudi ena najslovitejših muzealij in v nemško prestolnico vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev.
V Berlinu so doprsni kip prvič postavili na ogled leta 1924. Med drugo svetovno vojno so ga sprva skrivali v kleti in v bunkerju, nazadnje pa v rudniku soli, kjer so ga odkrili zavezniški “možje, odgovorni za spomenike”. Nekateri so prepričani, da je bil kip pridobljen na neetičen način, in zatrjujejo, da je vodja odprave napačno ovrednotil najdbo. V Nemčiji vztrajajo, da so Nefreteto pridobili zakonito; sklicujejo se na analize, ki naj bi pokazale, da je kip prekrhek za potovanje v Kairo.
Morda to pomeni konec muzejev 19. stoletja in začetek nečesa novega.
Bénédicte Savoy,
Tehniška univerza v Berlinu