Vse hitrejše taljenje
Ledena polica Pine Island je iz zraka videti kot huda železniška nesreča, ki si jo ogledujete v zelo počasnem posnetku. Razlomljeno površje prepreda na tisoče globokih ledeniških razpok. Na robovih se lomi vzdolž skoraj pol kilometra širokih vrzeli. V letih 2015 in 2016 se je z roba police v Amundsenovo morje odlomil slabih 580 kvadratnih kilometrov velik kos ledu.
V zadnjih nekaj desetletjih se je tam morska voda segrela za več kot pol stopinje Celzija, hitrost taljenja in lomljenja ledu pa se je za štirikrat povečala. Ledena polica je plavajoče čelo ledenika Pine Island, enega večjih ledenikov, ki pot končajo v Amundsenovem morju. Po njih polzi proti vodi led z velikega Zahodnoantarktičnega ledenega pokrova, ki je ponekod debel tudi več kot tri kilometre in obsega območje, veliko za dve Franciji. Ledeni pokrov prekriva številne otoke, povečini pa leži v kotlini, ki sega več kot 1500 metrov pod morsko gladino. Zato je zelo izpostavljen vplivom segrevanja oceana. Če bi ves ta led spolzel v morje, se razlomil na kose in odplaval proč, kar se utegne po vse trdnejšem prepričanju znanstvenikov res zgoditi, bi se morska gladina dvignila za 3,3 metra in morje bi preplavilo obale po vsem svetu.
Kliknite na sliko za povečavo.
Ledeni pokrov zadržujejo pred naglim zdrsom v morje le ledene police, ki ga obrobljajo – in ti plavajoči jezovi, ki se naslanjajo na osamljene podmorske gore in skalnate hrbte na obrobju kotline, zdaj začenjajo popuščati. Na tihomorski obali Zahodne Antarktike se ledene police povsod okrog Amundsenovega morja tanjšajo in ledeniki za njimi se krčijo, led pa vse hitreje drsi v morje. Ledena polica Pine Island, povečini debela okrog 400 metrov, je zelo nazoren primer: med letoma 1994 in 2012 se je v povprečju stanjšala za 45 metrov.
Še bolj skrb zbujajoč je sosednji Thwaitsov ledenik, ki bi lahko destabiliziral večji del Zahodnoantarktičnega ledenega pokrova, če bi se stalil. “To so ledeniki, ki se umikajo najhitreje na Zemlji,” pravi Eric Rignot, glaciolog iz Nasinega raziskovalnega središča Jet Propulsion Laboratory v kalifornijski Pasadeni. Že več kot dve desetletji preučuje to območje na podlagi letalskih in satelitskih radarskih posnetkov in je prepričan, da je razpad Zahodnoantarktičnega ledenega pokrova le še vprašanje časa. Ne ve pa se, ali ga bomo doživeli čez 500 ali manj kot sto let – in ali bo imelo človeštvo čas, da se na to pripravi. “Dokopati se moramo do pravih številk,” pravi Rignot. “Vendar moramo paziti, da za to ne bomo porabili preveč časa.” Za pravilne napovedi so potrebne meritve, te pa je mogoče opraviti le tako, da se odpraviš na led. Decembra 2012 je letalo Twin Otter v nizkem letu priletelo nad ledeno polico Pine Island. Ko je pristalo, se je izkrcal en sam mož. Zavarovan s plezalnim pasom in na letalo privezan z vrvjo je preveril varnost s poltretji meter dolgim drogom, ki ga je zabadal v sneg. Končno je bil izvidnik zadovoljen: pod snegom ni bilo skritih razpok, ki bi lahko pogoltnile člane odprave. Iz letala so se izkrcali še drugi znanstveniki.
Na Vzhodni Antarktiki avstralski raziskovalci iščejo ledeniške razpoke na Tottnovem ledeniku – še enem, ki je po novem videti ranljiv. Z nameščenimi napravami bodo merili, kako hitro se premika in tanjša.
Skupina pod vodstvom glaciologa Martina Trufferja z Aljaške univerze je začela postavljati tabor. Na ledeni polici so znanstveniki nameravali prebiti dva meseca; dotlej ni tam še nihče prebil niti ene same noči. Tamkajšnji led je že dolgo veljal za prenevarnega, da bi ga obiskovali ljudje, Trufferjeva skupina pa se je namenila skozi ledeno polico izvrtati luknje, da bi lahko izmerila temperaturo morja, ki jo tali s spodnje strani. Ko so raziskovalci ležali v šotorih, sredi 6500 kilometrov dolgega odseka obale brez ene same raziskovalne postaje, so poslušali glasno pokanje in škripanje, ki se je razlegalo izpod ledu. Vsako jutro so videvali nove razpoke, široke do tri centimetre in dozdevno brez dna, ki so sekale površje ledene police. V petih tednih, kolikor so preučevali led, se je ta pod njihovimi čevlji stanjšal za nadaljnja dva metra. Znanstveniki so potrebovali veliko časa, da so spoznali, kako hitro bi se lahko stalil led na Zahodni Antarktiki. Deloma je razlog v tem, da so najbolj ranljivi ledeniki tako dobro zavarovani.
Pred ledeno polico Pine Island – plavajočim koncem ledenika – morje vsako leto zamrzne. Ko se ta morski led poleti razlomi, se ledene plošče pridružijo ledenim goram, ki se lomijo z ledenih polic. Skupaj z njimi oblikujejo premikajočo se palisado, zaradi katere so ladje v preteklosti plule vsaj 160 kilometrov od ledene police. Marca 1994 je bil ameriški ledolomilec Nathaniel B. Palmer morda drugo plovilo v zgodovini, ki je kdaj priplulo prav do njenega roba. Pred ledeno polico se je zadržal le 12 ur, preden ga je napredujoči morski led prisilil, da se je umaknil proti severu. A posadka je imela dovolj časa, da je z instrumenti premerila lastnosti morske vode od gladine do dna. Kar je odkrila, je bilo skrb zbujajoče. Plitvo pod gladino je izpod ledene police pritekala voda, malce manj slana kot okoliško morje, ker jo je redčila sladka voda iz talečega se ledu. (Ledeniški led nastane iz sladke vode – iz snega, ki pade na Zahodno Antarktiko.)
V globini 600 do 900 metrov pa je po podmorskem kanjonu na morskem dnu, ki vodi naravnost pod led, pritekala toplejša morska voda. Oceanograf Stan Jacobs je hitro doumel, kaj se dogaja. Topla voda je pritekala iz južnega Tihega oceana, z območja več kot 300 kilometrov severneje od roba ledu. Bila je tako slana, da je tekla po dnu podmorskega kanjona, ki se spušča proti ledeniku. Kanjon je izdolbel prav ta ledenik pred tisoči let med ledeno dobo, ko je skupaj z drugimi ledeniki z Zahodne Antarktike segal v morje stotine kilometrov dlje kot danes.