Vse o nojih

Pozabimo bedasti stereotip o noju. To je prebrisana žival, ki ji uspeva preživeti v okolju, v katerem mrgoli plenilcev.

Večina ljudi se ob misli na noja mirno zadovolji z eno samo karikirano predstavo o veliki ptici, ki v nevarnosti zakoplje glavo v pesek, kakor da je nevarnost, potem ko je sama ne vidi, prav tako ne vidi več.

Zaradi tega stereotipa, enega od številnih, je noj postal sopomenka za neumno žival. Celo v Svetem pismu preberemo, da je neumen in slabo skrbi za mladiče. Podoba noja z glavo v pesku je oguljena, 2000 let stara zapuščina starorimskega naravoslovca Plinija, ki je včasih napisal tudi kaj neutemeljenega. Premislimo. Noj ima dolge, koščene noge, trup, ki lebdi v zraku kot velik splav iz kože in perja, ter vrat, podoben periskopu, na koncu katerega je glava klinaste oblike z očmi, večjimi od slonovih, na višini, ki dosega tudi 2,75 metra.

Malo verjetno je, da bi pri takšni obliki telesa zakopaval glavo v pesek. V resnici jo pogosto drži nizko pri tleh – ne da bi jo kam zakopaval – ko se hrani z rastlinami ali skrbi za gnezdo. Ker ima lahek in prožen vrat s 17 vretenci – v človeškem vratu jih je sedem – ga zlahka premika gor in dol, levo in desno ter nazaj. Z velikanskimi očmi pa budno spremlja, kaj se dogaja v okolici. Budnost je resnično potrebna. Najprej zato, ker je noj pravzaprav velikanski tolsti piščanec, ki si živ­ljenjski prostor deli z lačnimi levi, leopardi, hijenami, afriškimi divjimi psi in gepardi. In čeprav je odrasla žival pregromozanska, da bi bila lahek plen – z brco sovražniku po­lomi kosti in mu z večjim od dveh krempljev potegne drobovje iz tre­buha – veliko raje beži, kakor se bori. Teče s hitrostjo skoraj 70 kilo­metrov na uro.

Največja izmerjena hitrost noja, ki med vsemi živalmi na svetu velja za najhitrejšo na dveh nogah, je skoraj 70 kilometrov na uro. S hitrostjo približno 50 kilometrov na uro lahko preteče tudi dolge razdalje. Kaj mu omogoča, da je tako hiter? Ogromne stegenske mišice, dolge vitke noge, prožne kite in na vsaki nogi posebno velik krempelj za oprijem.

Budnost je potrebna tudi zaradi nevarnosti, ki pretijo potomcem. Nojevo gnezdo je samo globel na odprtih tleh, po katerih utegne ka­darkoli prilomastiti slon in potepta­ti jajca v prah, da niti ne omenjamo lačnih plenilcev. (Ne smemo pa nanje pozabiti.) Za uspešno izvalitev mladičev je potrebna never­jetna sreča. Največja in ena najopaznejših ptic na svetu mora več kot dva meseca – od dne, ko izleže prva jajca, do takrat, ko se izvalijo mladiči – skrbeti, da gnezda ne vidijo sovražniki, in ga po potrebi braniti. Neuspeh je nekaj vsakdanjega in to prebrisano ptico žene v gnezditveno vedenje, ki mu pravimo skupinsko gnezdenje.

Noj je pravzaprav velikanski tolsti piščanec, ki živi v krajih, kjer domujejo tudi lačni levi, leopardi, hijene in gepardi. Toda z brcami lomi kosti in teče celo s hitrostjo blizu 70 kilometrov na uro.

Dober kraj za opazovanje nojev je narodni park Tarangire v severni Tanzaniji. Razprostira se na 2850 kvadratnih kilometrih suhega hribovja in travnatih ravnin ob reki Tarangire. Naseljujejo ga velike črede slonov skupaj z zebrami in gnuji, ki jih je na tisoče. Tudi nojev je veliko in pridružil sem se Flori John Magige, ekologinji z Univerze v Dar es Salaamu ter poznavalki nojev in njihovega vedenja, da bi skupaj našla kakšno gnezdo. Toda prvo, ki sva ga opazila, je bilo zapuščeno.

Devet jajc je bilo razmetanih po grmičju na ob­močju s premerom približno 25 metrov. Magigova si je ogledovala kraj kakor detektiv, ki preiskuje prizorišče zločina. Pokazala je na zabrisano sled praskanja po zemlji, kjer je bilo gnezdo, in tik ob njej sveže izkopan mravljinčarjev brlog. Ni kriv, je takoj pomislila. Jajca je verjetneje razmetal kakšen lačen plenilec, vendar ne velik, ker so še vsa cela. Morda šakal? Noj in nojevka sta vsekakor odšla drugam, kakor se pogosto zgodi, če gnezdo propade. Mogoče bosta skupaj gnezdila še kdaj.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!