Vztrajni Fulani
Več
sto tisoč
Fulanov
po vsej
celini
ohranja
stari način
življenja,
obenem pa
tradicijo
preoblikujejo
za nove čase.
V Čadu, nedaleč od mesta Dourbali, družina potuje skupaj z živino. S seboj ima opremo,
med drugim tudi posušene buče za shranjevanje svežega mleka.
Ob južnem robu Sahare živi v približno 20 državah Zahodne in Srednje Afrike več milijonov ljudi, ki jih povezuje podoben način življenja. Leto za letom ohranjajo tradicijo nomadskega pašništva in se ob menjavanju letnih časov v iskanju primernih travnatih površin in pitne vode skupaj z živino selijo po vse bolj vročih in sušnih območjih Sahela. Pastirji od zahodne obale Senegala do vzhodne obale Sudana uporabljajo različne selitvene poti, po nekaterih od njih premagajo tudi po več sto kilometrov.
Večini teh pastirjev je skupna še ena pomembna značilnost. So pripadniki Fulanov, staroselskega ljudstva s pestro kulturno identiteto, ki se je izoblikovala prav na teh tradicionalnih poteh. Skupine Fulanov so zelo velike in raznolike in številne med njimi danes ubirajo nove poti.
20 državah Srednje in Zahodne Afrike in ki jih povezujejo stoletja stare pastirske tradicije.
Najstnice (z leve) Fadimatou Moussa, Hawaou Hamadou in Amin Moussa iz severnega Kameruna,
ki so pripadnice fulanske veje Mbororo, se tudi same udeležujejo vsakoletnih selitev.
Ker se fulanski pastirji nenehno selijo, imajo že od nekdaj težave, povezane z dostopom do ozemelj, ki jih prečkajo več rodov, in z upravljanjem teh ozemelj. A čeprav so Fulani manjšina v tako rekoč vseh državah, v katerih so se naselili, je
iz tega ljudstva izšlo že več močnih voditeljev. V zadnjih desetletjih so imele različne afriške države vsaj pet predsednikov fulanskega rodu.
Pravzaprav ti ljudje pretežno muslimanske veroizpovedi danes večinoma niso več pastirji. Številni iz zadnjih generacij so se lotili kmetovanja ali pa so se naselili v manjših in večjih mestih, kjer so se jim ponudile drugačne možnosti za preživljanje sebe in svojih družin.
fulanski pastirji vse več tekmecev v prizadevanjih za zemljo in vire. Pastirji na sliki
v sušni dobi, ki je v zadnjih letih zaradi podnebnih sprememb vse daljša,
vodijo govedo skozi presušeno pokrajino.
Obenem pa imajo tisti, ki ohranjajo tradicionalni način življenja, opraviti z novimi grožnjami, povezanimi s podnebnimi spremembami in z regionalnimi spori vzdolž poti, občasno so tudi tarča napadov lastnikov zemlje. Nekatere od nedavnih sporov nemara podžigajo prav neutemeljene trditve, ki jih razširjajo nekatere vlade in nefulanske skupnosti, češ da se Fulani v nesorazmerno velikem številu vključujejo v džihadistične skupine. V resnici pastirji precej prispevajo h gospodarstvu regije in se ponašajo z dolgo zgodovino miroljubnega trgovanja s kmeti in lastniki podjetij.
Fulani res živijo od zemlje, a obenem prispevajo tudi k njenemu ohranjanju. Ibrahimova poudarja, da živina pastirjev med dolgimi popotovanji gnoji zemljo, po kateri hodi, jo tako bogati s hranili in napravi rodovitnejšo. Pastirji sami pa vzdolž poti obrezujejo drevesa in s tem krepijo krošnje, tako spodbujajo rast in zmanjšujejo nevarnost gozdnih
požarov. Ibrahimova je prepričana, da je pašništvo način življenja, najbolje prilagojen sahelskemu ekosistemu.
Preberite celoten članek v reviji National Geographic.
