Zadnja suženjska ladja

To je zgodba o 108 ljudeh na krovi in o njihovih potomcih.

Maja lani, 400 let po tistem, ko so okovani Afričani prvič stopili na tla angleške kolonije Virginija, je skupina podvodnih arheologov razglasila, da so blizu mesta Mobile v Alabami našli ožgane potopljene ostanke Clotilde, zadnje znane suženjske ladje, ki je dosegla ameriške obale. Leta 1860 – 52 let po tistem, ko so ZDA prepovedale dovoz sužnjev – je bogat veleposestnik najel škuner in njegovega kapitana, da je v Alabamo pretihotapil več kot sto ujetih Afričanov; za to kaznivo dejanje je bila zagrožena smrtna kazen z obešenjem. Ko je bila sramotna naloga opravljena, so ladjo zažgali, da bi uničili dokaze.

Ujetniki so bili zadnji od približno 307.000 Afričanov, kolikor so jih od zgodnjega 17. stoletja do leta 1860 v okovih pripeljali v Ameriko. Clotilda tako predstavlja neslavni konec početja, ki so mu dolgo pravili “izvirni greh Amerike”. Leta 1865 je predsednik Abraham Lincoln izjavil, da je bila državljanska vojna, ki je opustošila državo, božja kazen za ta greh. Po koncu vojne in odpravi suženjstva so razseljeni Afričani s Clotilde pognali korenine kot svobodni Američani, vendar se niso odrekli svoji afriški istovetnosti.

Naselili so se po dobravah in močvirjih ob reki navzgor od Mobila, zgradili preproste domove, zasadili vrtove, gojili živino, hodili na lov in ribolov ter obdelovali zemljo. Ustanovili so cerkev in zgradili lastno šolo. Ustvarili so tesno povezano in samozadostno skupnost, ki je postala znana kot Africatown. Številni njihovi potomci živijo tam še danes. Zgodbe o teh nenavadnih ljudeh – njihovih preizkušnjah in zmagoslavjih, njihovem trpljenju in vzdržljivosti – se prebivalci Africatowna radi spominjajo, saj je to njihova dediščina. Borijo se za njeno ohranitev.

KRUTA TRGOVINA

LETA 1860 SO BILI ZASUŽNJENI LJUDJE TEMELJ ameriškega gospodarstva, dragocenejši od vseh proizvodnih obratov, železniških prog in bank skupaj. Bombaž je predstavljal 35 do 40 odstotkov izvoza ZDA, pravi Joshua Rothman, zgodovinar suženjstva na Alabamski univerzi.“Banke v ZDA in po svetu so prelivale ogromno denarja v Alabamo, Misisipi in Louisiano z vla­ganji v plantaže, južnjaške banke in zasužnjene ljudi, za katere je bilo mogoče najeti hipoteko,” pravi Rothman.

Po letu 1808 je bilo dovažanje sužnjev v ZDA pre­povedano. Do leta 1859 so cene domačih sužnjev zrasle v nebo, kar je globoko zarezalo v dobičke plantažnikov in sprožilo nekaj glasnih zahtev po ponovnem odprtju trgovine s sužnji.Eden gorečih zagovornikov te pobude je bil Timothy Meaher. Njegova starša sta bila irska priseljenca in rodil se je v Mainu, a se je z bratoma preselil v Alabamo, kjer so si nabrali bogastvo kot ladjedelničarji, kapitani rečnih ladij in drvarski magnati. V lasti so imeli tudi obsežne posesti, ki so jih obdelovali sužnji. Ob nekem razgretem prerekanju s poslovneži s severa je Meaher ponudil drzno stavo: v Mobile – zveznim oblastem pred nosom – bo pripeljal skupino afriških ujetnikov.

Meaher je brez težav pridobil vlagatelje za svoj nezakoniti načrt. Njegov prijatelj in prav tako lad­jedelničar William Foster je nekaj let prej zgradil vitek, hiter škuner z imenom Clotilda, da bi po Mehiškem zalivu prevažal les in drug tovor. Mea­her je za 35.000 dolarjev najel ladjo in pritegnil Fosterja kot kapitana.Konec februarja ali v začetku marca 1860 je Foster s posadko odplul proti razvpitemu suženj­skemu pristanišču Ouidah v današnjem Beninu. Tako se je začelo eno najbolj popisanih potovanj sužnjev v ZDA.

Vam je bila reportaža všeč? Delite jo z drugimi!