Dr. Nevenka Troha

Dr. Nevenka Troha, znanstvena svetnica na Inštitutu za novejšo zgodovino (v pokoju), raziskuje zlasti zgodovino Primorske in Trsta. Bila je članica slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije, ki je leta 2000 izdala skupno poročilo o odnosih med narodoma v obdobju 1880–1956.

Dr. Nevenki Troha smo postavili nekaj vprašanj, nanašajočih se na zgodovinsko sobivanje Italijanov in Slovencev na narodnostno mešanem območju, še zlasti v Trstu.

Trst, ki je bil, če ne štejemo kratkega obdobja Ilirskih provinc, več kot 500 let pod Habsburžani, je imel pred prvo svetovno vojno več slovensko govorečih prebivalcev kakor Ljubljana. Kakšno je bilo tedaj številčno razmerje med slovenskim in italijanskim prebivalstvom?
Zlasti od druge polovice 19. stoletja je Trst, ki je bil osrednje pristanišče av­strijskega dela habsburške monarhije, doživljal razcvet, njegovo prebivalstvo se je številčno krepilo in postajalo vse bolj narodnostno pisano. Naraščalo je tudi število prebivalcev slovenskega rodu. Kljub temu so Italijani v Trstu vse do prve svetovne vojne ohranili večino, okolica pa je bila slovenska. Po popisu prebivalstva leta 1910, med ka­terim so ljudi spraševali po občevalnem jeziku, je v središču Trsta živelo skoraj 96 tisoč Italijanov, skupaj s tistimi iz predmestij jih je bilo več kot 118 tisoč, če upoštevamo tiste iz okolice, pa jih je bilo še nekaj sto več. Slovencev je bilo v središču veliko manj, dobrih 22 tisoč, skupaj s tistimi v predmestjih okoli 51 tisoč, če štejemo še okolico, nekaj več kot 59 tisoč. Razmerje med narodoma je bilo tako v mestu z okolico tik pred izbruhom prve svetovne vojne približno dve proti ena.Na Goriškem je bila narodna razmeji­tev jasnejša in je tekla vzdolž ločnice sever–jug. Narodnostno mešana je bila le Gorica, kjer je število Slovencev tako zraslo, da so tik pred začetkom prve svetovne vojne slovenski politiki meni­li, da bodo Slovenci tam kmalu v večini.

Kakšna je bila v tistem času vloga Slovencev v gospodarskem in javnem življenju Trsta?
Ob koncu 19. stoletja so imeli Slovenci v vseh avstrijskih administrativnih enotah, kjer so živeli, že postavljene trdne temelje političnega in gospo­darskega življenja, tudi na Tržaškem, Goriškem in nekaj manj v Istri. Zlasti v Trstu in Gorici sta se s politično or­ganiziranostjo krepili njihova narod­na zavest in gospodarska moč. Vse navedeno je vplivalo tudi na to, da je asimilacija slovenskega prebivalstva, ki se je priselilo v mestna jedra, zlasti v Trst, pojenjavala in se je pred izbruhom vojne skoraj povsem umirila. Kakšni so bili odnosi med slovenskim in italijanskim prebivalstvom v Trstu in nasploh v današnjem zamejstvu, preden je Italija z rapalsko pogodbo leta 1920 za svoje sodelovanje v vojni dobila pomemben del slovenskega ozemlja in se je začel vzpon Slovencem sovražnega fašizma?

Po večstoletnem sosedstvu in sožitju med Italijani in Slovenci se je okoli leta 1880 začelo obdobje, zaznamovano s slovensko­italijanskim narodnostnim sporom, ki je potekal v državno­poli­tičnem okviru habsburške monarhije. Nanj so vplivali tudi procesi moder­nizacije in gospodarske spremembe, ki so prevevali vso Srednjo Evropo, prav tako prostor ob Jadranu. Šlo je za spor med Italijani, ki so se zavzemali za ohranitev narodno­političnega in družbeno­gospodarskega priposest­vovanega položaja (Besitzstand), in Slovenci, ki so si prizadevali tedanje razmere spremeniti. Italijani so se ozi­rali prek meje habsburške monarhije v Kraljevino Italijo, Slovenci pa so si prizadevali razbiti politično­upravne meje, ker so jih v Avstriji delile med več dežel, saj jih je to omejevalo pri medsebojnih odnosih in narodno­po­litičnem sodelovanju.Italijanska stran je nagel vzpon slovenskega političnega in gospodar­skega gibanja ter demografsko rast Slovencev v mestih pripisovala med drugim delovanju avstrijskih državnih oblasti. Te naj bi bile Slovence poli­tično podpirale, da bi se postavili po robu italijanskemu avtonomizmu in nacionalizmu.

Po mnenju Italijanov naj bi jih bila podpirala tudi katoliška cerkev, saj so v slovenskem političnem gibanju delovali številni duhovniki. Zato v desetletjih pred prvo svetovno vojno med Slovenci in Italijani skoraj ni bilo sodelovanja, to pa je tik pred izbruhom vojne odločilno vplivalo na razpoloženje v Trstu in tudi, čeprav manj, v Istri in Gorici. Za Slovence je Trst takrat igral osrednjo vlogo pri njihovem gospodarskem razvoju, in čeprav so bili v njem v manjšini, je zaradi različne demografske sestave obeh mest tam živelo več Slovencev kot v Ljubljani. Večina italijanskega prebivalstva pa se je zatekala k politiki nepopustljive narodne obrambe in k ohranitvi nespremenjene italijanske podobe mesta. 

PO OSVOBODITVI MAJA 1945 JE BILA V JULIJSKI KRAJINI OZIROMA NA PRIMORSKEM VELIKA VEČINA SLOVENCEV, PA TUDI DEL LEVO USMERJENIH ITALIJANOV NAKLONJENA PRIKLJUČITVI K JUGOSLAVIJI.

S prvo svetovno vojno je ekspanzionizem postal sestavni del programa italijanske državne politike. To je leta 1915 potrdila s podpisom londonskega sporazuma, s katerim so antantne sile Italiji v zameno za vstop v vojno v primeru zmage zagotovile obsežna tudi povsem slovenska in hrvaška ozemlja na Primorskem, v Istri in Dalmaciji. Hkrati sta se med Slovenci ob bližajočem se koncu vojne in razkrajanju habsburške monarhije širila prepričanje o pravici do samoodločbe in zamisel o južnoslovanski vzajemnosti. Tako je ob koncu vojne in takoj po njej v celoti prišlo do izraza nasprotje med slovenskim oziroma jugoslovanskim in italijanskim pogledom na mejno vprašanje. Slovenska oziroma jugoslovanska teza o “narodnostni” meji je temeljila na mnenju, da sodijo mesta k podeželju, in meja se je po tej tezi v bistvu ujemala z italijansko-avstrijsko mejo iz leta 1866, italijanska teza pa je predvidevala zemljepisno in strateško mejo. Tej je do veljave pomagala prevlada najradikalnejših tokov v italijanski politiki ob politično-psihološki potrebi, da bi javnemu mnenju postregla z otipljivimi znamenji ozemeljskih pridobitev in s tem upravičila ogromne žrtve, ki jih je terjala vojna.