Zidovi na meji
Že skoraj 40 let delam na jugozahodu Amerike. Leta 2004 sem naletel na nekaj, česar dotlej še nisem bil videl: na moder sod z modro zastavo na drogu in napisom “agua” na strani, v katerem je bilo več deset litrov vode. Fotografiral sem ga, ker je bil tako nenadejan, in misel nanj me je preganjala vse odtlej. Leta 2009 – ko sem se zavedel, da je ob 3145 kilometrov dolgi meji med ZDA in Mehiko vedno več zidov in nadzornih stolpov in da so oblasti tam še drugače dejavne – sem se lotil resnega fotografiranja. Takrat sem ugotovil, da je bil tisti sod postaja z vodo, ki so jo postavile dobrodelne skupine, da bi pomagale preprečevati dehidracijo in umiranje pribežnikov med prečkanjem meje.
Obeliski, ki so jim rekli obmejni spomeniki – kot je tale v Patagonii v Arizoni – so v 19. stoletju označevali mejo.
Pri delu pozornost posvečam predvsem pokrajini. Na fotografijah so le redko ljudje, pa vendar je vedno čutiti njihovo prehajanje. Navzočnost nenavzočih. Za ta projekt sem po navadi z letalom poletel do kakega mesta, potem pa najel terensko vozilo, da sem lahko raziskoval odročna obmejna območja. Včasih sem med delom sprožil talno tipalo in prišli so uslužbenci ameriške obmejne straže. Nekateri so bili sijajni – ena izmed njih me je celo varovala, ker jo je skrbelo zame, saj je v bližini takrat deloval mehiški kartel – drugi so bili do mene sovražno razpoloženi. Ljudje, ki ne živijo ob meji, morda sploh ne vedo, da tam stoji že kar precej zidu – približno 1125 kilometrov. Zidava je draga in naporna. Treba si ga je zamisliti, ga izdelati, plačati lastnikom za uporabo zemljišč in ga postaviti. Poldrugi kilometer zidu stane od 4 do 12 milijonov dolarjev. A kaj dobrega sploh prinese? Ljudje ga preplezajo, si pod njim skopljejo rov ali pa ga tam, kjer se na lepem konča, mirno obidejo. Če se omejimo na to, kakšno vlogo naj bi imel obmejni zid – skušal naj bi doseči dvoje: prvič, omejil naj bi priseljevanje, to, da ljudje prihajajo k nam zaradi boljših možnosti za delo. Toda prihajajo prav zato, ker delovno silo potrebujemo. Druga naloga zidu naj bi bila zapreti pot mamilom – a povpraševanje po njih ustvarjamo Američani.
Sod z vodo – enega izmed 160 zbiralnikov, ki so razpostavljeni po celotnem puščavskem območju na kalifornijskem delu meje z Mehiko, kjer dosežejo temperature tudi 49° C in več – je postavila človekoljubna skupina Water Station. Prostovoljci različnih političnih prepričanj od pomladi do jeseni vsakih štirinajst dni pregledujejo te točke, spremljajo morebitne dejavnosti ob meji in polnijo sode z vodo.
Dokler se s to težavo ne bomo uspešno spoprijeli doma, bodo karteli vselej našli pot do nas. Zid ne zajezi razlogov za to dejavnost. Pravijo, da je pojem državne suverenosti – da ima država neprepustne meje – že preživet zaradi vsega mogočega, od interneta prek globalnega kapitalizma do virusov. Na eksistencialni ravni se ločnice brišejo. Zato je zame zidava zidov bolj simbolna kot kaj drugega: dejanje obupanca. To so podobe s sekališč različnih politik, kultur in narave. Ne vem, kako bi rešili te zapletene težave, a upam, da bo moje delo spodbudilo k resnemu razmisleku o njih.