Življenje na drugih planetih
Elektronski signal potuje od Nasinega laboratorija JPL v Pasadeni v Kaliforniji do robotske naprave, ki se trdno oprijema spodnje strani 30 centimetrov debele plasti ledu na površju aljaškega jezera. Nadzorna lučka zasveti. “Deluje!” zavpije John Leichty, mladi JPL-jev inženir, ki si je v bližini naprave na zaledenelem jezeru postavil šotor. Morda to ni slišati, kot bi šlo za kakšen vrhunski tehnološki dosežek, a gre gotovo za prvi korak k raziskovanju oddaljene lune.
Več kot 7000 kilometrov južneje geomikrobiologinja Penelope Boston brodi po plitvi kalni vodi v podzemni jami v Mehiki. Tako kot sodelavci tudi ona nosi zaščitno obleko, dihalno masko in jeklenke s stisnjenim zrakom, saj se v jami pogosto sproščajo strupeni plini, kot sta vodikov sulfid in ogljikov monoksid. Voda okoli njenih škornjev je polna žveplovih kislin. Nenadoma z naglavno lučko osvetli debelejšo podolgovato kapljico prosojne tekočine, ki počasi polzi z apnenčaste stene jame. “Ali ni srčkana?” vzklikne znanstvenica.
Omenjeni območji – zaledenelo arktično jezero in strupena tropska jama – bi lahko pripomogli k rešitvi ene od najstarejših zemeljskih skrivnosti: obstaja življenje tudi drugod v vesolju? Življenje na drugih svetovih, pa najsi bo v našem Osončju ali na planetih, ki krožijo okoli drugih zvezd, je morda navzoče pod debelimi ledenimi pokrovi zamrznjenih jezer, kot so tista na Jupitrovi luni Evropa, ali pa v zaprtih, s plini napolnjenih votlinah, kakršnih je verjetno vse polno pod Marsovim površjem. Če raziščemo življenjske oblike, ki živijo v podobno ekstremnih razmerah in okoljih na Zemlji, smo napravili korak naprej v raziskovanju življenja drugod.
Kdaj se je iskanje zunajzemeljskega življenja med zvezdami preselilo iz znanstvene fantastike v znanost, je težko točno določiti, a eden od pomembnih mejnikov je bilo zagotovo srečanje astronomov novembra 1961. Pripravil ga je Frank Drake, takrat mladi radijski astronom, navdušen nad zamislijo, da bi skušal zaznati radijske signale tujih civilizacij.
Drake, ki je danes star 84 let, se spominja, da je bilo v času, ko je pripravil srečanje, iskanje zunajzemeljskih inteligentnih bitij ali skrajšano SETI (Search for ExtraTerrestrial Intelligence) med astronomi prepovedana tema. A imel je blagoslov šefa laboratorija, zato je zbral peščico astronomov, kemikov, biologov in inženirjev, med katerimi je bil tudi mladi planetolog Carl Sagan. Razpravljali so o tem, kar danes z eno besedo imenujemo astrobiologija – to je znanost o zunajzemeljskem življenju. Drake si je še posebej želel slišati mnenje strokovnjakov, ali se sploh splača tratiti opazovalni čas na velikih radijskih teleskopih za iskanje signalov tujih bitij, in če se, kakšen bi bil najprimernejši način iskanja. “Koliko civilizacij sploh je v vesolju?” se je spraševal. In še preden so njegovi gosti prispeli, je na tablo načečkal enačbo.
Ta, danes slavna Drakova enačba je bila prvi korak na poti k odgovoru na to vprašanje. Začnemo z oceno števila Soncu podobnih zvezd v naši Galaksiji in to pomnožimo z deležem teh zvezd, okoli katerih krožijo planeti. Rezultat pomnožimo z deležem planetov v teh osončjih, primernih za nastanek in razvoj življenja – to so planeti, ki so po velikosti podobni Zemlji in ki v svojem osončju krožijo okoli matične zvezde na ravno pravi oddaljenosti, da na njih ni pretoplo ali premrzlo in so torej primerni za življenje. To pomnožimo z deležem teh planetov, na katerih je zares vzniknilo življenje, in nato še z deležem teh planetov, kjer je evolucija pripeljala do inteligentnega življenja. Čisto na koncu rezultat pomnožimo še z deležem teh planetov, kjer so se inteligentna bitja tehnološko tako razvila, da uporabljajo radijske signale, ki jih mi zaznamo.
In še zadnji korak: število radijskih civilizacij pomnožimo s povprečnim obdobjem, ko posamezna civilizacija radijske signale uporablja.