Bratomorna vojna

Državljanska vojna v etiopiji se je sprevrgla v humanitarno krizo, na milijone ljudi je razseljenih, na tisoče jih je mrtvih, ogrožen je obstoj naroda.

Redke ceste, ki so v oblegani regionalni državi Tigray na severu Etiopije še prevozne, vodijo skozi kraje, kjer ljudje pripovedujejo nes­končno temačne zgodbe. Svojo, tragično v vsej njeni preprostosti, mi na poti po obrobju mesta Abiy Adi v osrednjem delu pokrajine zaupa Araya Gebretekle. Imel je šest sinov. Pet jih je poslal žet proso na družinska polja. Štirje se niso več vrnili domov.Ko so februarja prišli etiopski vojaki, “sinovi niso zbežali,” pove Araya (za Etiopijce se vedno uporablja le rojstno ime) in si z belo naglavno ruto obriše solze. “Niso pričakovali, da jih bodo ubili med žetvijo.” Toda vojaki so uperili orožje vanje in vojakinja je ukazala streljanje.

“Pokončajte jih, pokončajte jih,” je zahtevala. Bratje so moledovali za življenje. “Samo kmetje smo,” so se branili. “Pustite vsaj enega, da bo požel in poskrbel za živino,” so prosili. Vojaki so prizanesli najmlajše­mu, 15­letniku, druge pa usmrtili in trupla pustili na polju, kjer so jih pokosile krogle. Tri mesece pozneje “je žena samo doma, ves čas joče,” nadaljuje Araya. “Sam sem šel danes prvič iz hiše in vsako noč sanjam o njih.” Spet si obriše oči. “Šest sinov je bilo. Tudi najstarejšega sem prosil, naj gre žet, pa hvala bogu ni prišel.” 

V terciarni bolnišnici Ayder, ki stoji v regionalni prestolnici Mekele, vzhodno od mesta Abiy Adi, medicinske sestre vekajoči Kesanet Gebremichael čistijo in previjajo rane, ki so posledica hudih opeklin. Trinajstletna deklica je skupaj s sestrično v vasi Ahferom v osrednjem Tigrayu kuhala, ko je dom, zgrajen iz trave in blata, zadela mina. “Hiša je pogorela,” potoži mama Genet Asmelash. “V njej je bil moj otrok.” Deklica, že tako podhranjena, ima opečenih več kot 40 odstotkov telesa.V zavetišču za ženske v Mekeleju se neka 33-letnica spominja, kako so jo dvakrat posilili vojaki najprej doma v mestu Idaga Hamus, nato pa še, ko je z 12-letnim sinom poskušala zbežati v Mekele. (Imena žrtev posilstva v prispevku niso navedena zaradi varovanja njihove zasebnosti.)

Drugič so jo zvlekli iz minibusa, omamili in odpeljali v vojaško taborišče, tam so jo privezali k drevesu in jo deset dni spolno zlorabljali. Od bolečin, izčrpanosti in travme se je večkrat onesvestila. Ko se je v nekem hipu prebudila, je bil pred njo grozljiv prizor: ob nogah ji je ležal mrtev sin skupaj s truplom neke ženske in njenega novorojenčka. “Zagledala sem sina v krvi, ki mu je odtekala iz vratu,” pove. “Videla sem samo, kako krvavi iz vratu. Bil je mrtev.” S stisnjenimi pestmi si zakrije obraz in iz grla se ji izvije neobvladan krik bolečine in žalosti, ki se spremeni v neutolažljiv jok. “Nisem ga pokopala,” tuli med ihtenjem. “Nisem ga pokopala.”

Kar se je začelo kot politični spor med etiopskim premierom Abiyem Ahmedom in tigraysko vladajočo stranko, Tigraysko ljudsko osvobodilno fronto (TLOF), se je sprevrglo v vojno z razsežnostmi genocida sledila pa je huda humanitarna kriza, ki ogroža življenje milijonov ljudi in obstanek same Etiopije. Približno dva milijona Tigrejcev, tretjina prebivalstva te regije, je moralo zapustiti dom. Milijoni nujno potrebujejo pomoč v obliki hrane in tisoči so umrli. Toda vseh razsežnosti te katastrofe ne poznamo, ker je zvezna vlada prekinila komunikacijske povezave in omejila dostop do Tigraya. Sredi maja, ko so bile posnete fotografije za ta prispevek, so bile razmere že skrajno zaostrene.

Večina poti iz Mekeleja proti severu in jugu je bila za novinarje in humanitarno pomoč zaprta. Ob cesti proti zahodu so stali zažgani tanki in izropani rešilni avtomobili brez motorjev in koles. Vodila je skozi gozd mogočnih evkaliptov, nato pa mimo kamnitih, neobdelanih polj in cele vrste nadzornih točk, ki so jih vzpostavili etiopski vojaki. Po vaseh so postopali vojaki iz sosednje Eritreje. Civilisti moški, ženske in otroci prestrašeni, ker so doživeli že najrazličnejše grozote, so molili za tiste, ki se jim še ni uspelo zateči v Mekele ali kakšen drug razmeroma varen kraj. Ljudje so znova in znova ponavljali imena neštetih rojakov, ki so se še vedno skrivali. Bali so se, kaj se bo zgodilo.

NAPETOSTI so se stopnjevale desetletja, ko so se vrstili številni režimi in več neuspelih zavezništev ter ob nenehni prisotnosti enega spornega vprašanja: kako naj se pripadniki več kot 80 različnih etničnih skupin, ki živijo v Etiopiji, združijo v prebivalstvo ene same stabilne države?“Resnični politični problem v državi so nesoglasja med podporniki unitarne države in tistimi, ki zagovarjajo večnacionalno federacijo, s katero bi etničnim skupinam zagotovili samoupravo,” pravi Tsega Etefa, profesor na Colgatovi univerzi, po rodu Etiopijec, ki raziskuje etnične spore na tem območju.Politična moč je bila v 20. stoletju večino časa centralizirana.

Zadnji etiopski cesar Haile Selassie je vladal 44 let, do leta 1974, ko ga je strmoglavila skupina vojaških častnikov, imenovana Derg. Vodil jih je Mengistu Haile Mariam in hitro so vzpostavili avtoritarni režim, za katerega je bilo značilno surovo zatiranje. Opozicija je vzniknila tako rekoč nemudoma, sestavljali so jo pripadniki etničnih skupin, med katerimi so bili tudi Tigrejci, ki jih je diktatorski jarem utesnjeval. Leta 1975 je bil ustanovljen TLOF, milica, ki je sčasoma postala izjemno učinkovita.Mengistovi poskusi zatrtja TLOF in drugih uporniških skupin so vodili v razmere, podobne današnjemu dogajanju: v krvave spopade z uporniki, katerih posledica je bila katastrofalna lakota. Od leta 1983 do leta 1985 je v Etiopiji od lakote umrlo več sto tisoč ljudi, številni v Tigrayu. Zatrtje upornikov se je izjalovilo: uporniške skupine iz Amhare in Oromie, ki so jim pomagale eritrejske sile, so se združile pod zastavo zavezništva Etiopska ljudska revolucionarna demokratična fronta (ELRDF), ki jo je vodil TLOF, in leta 1991 strmoglavile Mengistuja.

ELRDF je prevzel nadzor nad državo in vzpostavil sistem etničnega federalizma, ki je Etiopijo po etničnih mejah razdelil na polavtonomne države. Politika je postala še tesneje povezana z etnično pripadnostjo. V praksi je bila oblast še vedno centralizirana. TLOF, ki je zastopal komaj šest odstotkov etiopskega prebivalstva, se je uveljavil kot prevladujoča politična sila v vladajoči koaliciji ELRDF s premierom Melesom Zenawijem. Pod novo vlado so se gospodarske razmere občutno izboljšale, zmanjšala se je negotovost pri preskrbi s hrano. Toda ELRDF ni bil nič manj represiven kakor režim, proti kateremu se je bil boril in ga je premagal dušil je oporečništvo, omejeval svobodo govora, zapiral in mučil politične nasprotnike.In kakor prejšnji režim se je tudi ta nazadnje znašel v sporu z Eritrejo, ki je bila leta 1962 priključena Etiopiji. Leta 1993 je Eritreja razglasila neodvisnost. Do leta 1998 sta se nekdanji zaveznici zaradi sporne meje zapletli v vojno in za 20 let obtičali v pat položaju.