NA MIZASTI GORI VISOKO NAD AMAZONSKIM DEŽEVNIM GOZDOM SE RAZISKOVALCEM PONUJATA PRILOŽNOST ZA ODKRIVANJE NOVIH VRST IN VPOGLED V EVOLUCIJSKE SKRIVNOSTI.

Tiste februarske noči je Bruce Means v gorovju Pakaraima v severozahodni Gvajani sam stal v nepredirni temi. S čelno svetilko je osvetljeval okoliški oblačni gozd in si skozi zarošena očala ogledoval morje starodavnih dreves, na debelo poraslih z mahom. Vlažni zrak je bil nasičen z vonjem po razpadajočih rastlinah in trohnečem lesu, povsod naokrog pa se je razlegala blagozvočna žabja simfonija in ga kot pesem siren nezadržno vabila tako globoko v gozd, da se je spraševal, ali bo sploh našel nazaj.Da bi ohranil ravnotežje, je z eno roko zgrabil mlado drevesce in negotovo stopil naprej. Noge so se mu zatresle, ko se je ugreznil v razmočeno listje, in preklel je svoje 79-letno telo.

Na začetku odprave je rekel, da namerava začeti počasi, potem pa bo iz dneva v dan krepkejši, ko se bo privajal življenju v divjini.Navsezadnje se je, odkar je stopil na poklicno pot varstvenega biologa, udeležil že 32 odprav na to območje. Videl sem njegovo fotografijo iz mlajših let – 193 centimetrov visokega gozdovnika širokih ramen z dolgimi lasmi, spetimi v čop, in velikansko kačo, ki mu je visela okrog vratu.Pripovedoval je, kako se je v 80. letih prejšnjega stoletja v zmahanih avtobusih vozil po planjavah venezuelske pokrajine Gran Sabana in se vzpenjal na gore ter tam iskal še neznane vrste dvoživk in plazilcev. Nekoč je dneve preživljal sam na vrhu ne znane gore, včasih gol, in živel kolikor mogoče v sozvočju z naravo. Vse to je bilo nadaljevanje njegovega raziskovanja v 

mladosti, ko je v južni Kaliforniji pohajal po hri­bovju Santa Monica ter iskal zahodne aligatorske kuščarje in ptičje pajke oziroma, kakor rad reče, “pridobival skromne izkušnje z veličastjem narave”.Ta življenjska filozofija ga je pripeljala do toč­ke, kjer je bil zdaj. Njegov čop je bil resda siv in tanjši kot nekoč in s 130 kilogrami je bil daleč od svoje idealne postave, a je zagotovil, da ga žar ni zapustil. Kmalu naj bi ujel ritem. Toda gozd – z roji žuželk, neizprosnim dežjem in razmočenimi tlemi, ki grozijo, da bodo človeka pogoltnila – izčrpa. Po tednu prebijanja skozi neprehodno goščavo in neskončnem prečkanju rek je bilo vsem v odpravi jasno, da Bruce iz dneva v dan peša.

Ponoči mu je spanec kratil hropeč ka­šelj in med počitkom v ležalni mreži so mu misli uhajale domov v Tallahassee na Floridi, kjer so ga bili žena in odrasla sinova tako rekoč rotili, naj se odreče tej odpravi. Divjina Gvajanskega višavja ni primeren kraj za telesno slabo pripravljenega možaka, ki jih šteje skoraj osemdeset.A že kdaj prej sem videl, kako si je Bruce opomo­gel. V preteklosti sva že trikrat obiskala to območje, porečje reke Paikwa, žarišče biotske raznovrstnosti na severnem obrobju amazonskega deževnega gozda. V središču njegovega zanimanja so bile predvsem žabe; in če kje na svetu obstaja žabji raj, je to zagotovo tam.Žabe imajo v ekosistemih po svetu zelo po­membno vlogo. Nobenega ne naseljujejo tako dolgo kot ekvatorialnih gozdov, kakršen je ta. Tu so milijone let ubirale najrazličnejše evolucijske poti in razvile veliko najrazličnejših oblik, velikosti in barv ter osupljivih prilagoditev.

Zgolj v porečju Amazonke so opisali več kot 1000 vrst dvoživk – od prikupnih živobarvnih podrevnic, ki so vir strupa, s katerim si staroselci pomagajo pri lovu, do steklenih žab (katerih koža je tako tanka, da se skoznjo vidi njihovo utripajoče srce), amazonskih mlečnih žab (ki živijo v dreves­nih duplih visoko v krošnjah) in pred nedavnim odkritih zombijskih žab (ki večino življenja pre­živijo, zakopane v blato). Številne so pomembno prispevale k prelomnim dosežkom v medicini, med drugim so bile pomembne za razvoj novih vrst antibiotikov in sredstev za lajšanje bolečin ter snovi, ki bi bile lahko uporabne za zdravljenje raka in Alzheimerjeve bolezni.

Strokovnjaki menijo, da poznajo le manjšino vseh vrst žab na svetu. Toda tiste, ki jih poznamo, izginjajo s skrb zbujajočo naglico. Po nekaterih ocenah je od 70. let prejšnjega stoletja izumrlo že kakih 200 vrst žab. Brucea in druge biologe skrbi, da bodo številne izumrle, preden se bomo sploh zavedeli njihovega obstoja. Kakšne evolucijske, medicinske in druge skrivnosti bodo odnesle s sabo v grob?Toda Bruce se ni prepuščal mračnim mislim. Raje se je posvetil preučevanju biotskega bogastva, ki še ni izginilo iz teh deževnih gozdov. “Možnosti za prihodnja odkritja v porečju reke Paikwa so tako rekoč neomejene,” je povedal z zanj značilnim navdušenjem. Vedel pa je, da zmanjkuje časa – ne le žabam, temveč tudi njemu.

Gvajana je v južni Ameriki posebnost, saj je bila edina britan­ska kolonija na tej celini in je zato tam uradni jezik angleščina. Večino države prekriva prvinski deževni gozd, v skrajnem severozahodnem delu pa se vzdolž meje z Brazilijo in Venezuelo razteza gorovje Pakaraima. Tam se več mizastih gora, podobnih znamenitim mesam v puščavah na jugozahodu ZDA, strmo dviga iz morja temnozelenih krošenj v porečju reke Paikwa. Staroselski Pemoni, ki že stoletja živijo v senci teh zunajzemeljskih gora, zanje uporabljajo izraz tepuí (kar pomeni ‘brsteča skala’); včasih jim pravijo tudi “hiše bogov”.Večina gorovij oblikuje gorske verige, nasprotno pa tepuíji stojijo vsak zase in se dvigajo iz gozda kakor otoki iz oceana megle. Nekaj njihovih vr­hov je dosegljivih po pešpoteh, povečini pa jih z vseh strani omejujejo navpične stene (nekatere so visoke tudi 900 metrov), čez katere v globino padajo veličastni slapovi. Geologi pravijo, da so tepuíji ostanki starodavnega Gvajanskega ščita, nekdanjega osrčja veleceline Gondvane.

Pred več sto milijoni let, ko je bil ta del Južne Amerike še povezan z Afriko, se je Gvajanski ščit razprostiral po delih današnjih Gvajane, Francoske Gvajane, Kolumbije, Brazilije, Venezuele in Surinama. Gmota iz prastarega peščenjaka in kvarcita je pod vplivom preperevanja in erozije polagoma razpadala na manjše kose; nekako pred 30 mili­joni let je kakih 100 tepuíjev, ki stojijo še danes, že imelo približno današnjo obliko.Gondvana je razpadla pred več milijoni let, a ta del Južne Amerike je vse do danes ohranil številne značilnosti, ki spominjajo na njeno skupno pre­teklost z Afriko. Nekatere vrste, ki živijo izključno na tepuíjih, so v tesnem sorodu z rastlinami in živalmi v Zahodni Afriki.

Diamanti, ki jih prido­bivajo v Sierri Leone in Gvineji, pa so enaki tistim, ki jih voda odnaša s pečin tepuíjev v reko Paikwa in druge reke.Prvi Evropejec, ki je videl katerega od tepuíjev, je bil najbrž angleški raziskovalec sir Walter Ra­leigh. Leta 1595 je vodil odpravo po reki Orinoko v iskanju El Dorada, legendarnega izgubljenega zlatega mesta. Napisal je, da je v daljavi videl kristalno goro, ki bi lahko bila Roraima. “Videti je bila kot nadvse visok bel cerkveni zvonik. Z njenega roba je padala mogočna reka, ki se ni nikjer dotikala gorskih pobočij. Le brzela je po njenem vrhu in padala na tla s tako oglušujočim hrupom in ropotom, kakor da med seboj trka tisoč velikih zvonov.”