Kartuzija Pleterje

Urnik se, odvisno od letnih časov in cerkvenih praznikov, nekoliko spreminja, a prav velikih razlik med dnevi ni. Noč traja od šestih zvečer do šestih zjutraj, vendar kartuzijani ob enajstih zvečer vstanejo in molijo. Najprej v svoji celici, nato se vsak zase molče odpravijo v cerkev. Tu pojejo psalme in himne ter poslušajo odlomke iz Svetega pisma, ki jih bere eden od bratov. To navadno traja dokaj dolgo. V Pravilih namreč piše: “Med nočnim bedenjem je naše bogoslužje po stari navadi precej raztegnjeno, pa vendar razsodno odmerjeno.”

Okoli dveh zjutraj se vrnejo v celice, a so že pred šesto spet na nogah. Sledi jutranja molitev v celici, ob sedmih je skupna maša v cerkvi. Nato imajo patri, to so tisti samostanski bratje, ki so tudi duhovniki, vsak zase še mašo v eni od številnih majhnih kapelic, zgrajenih prav za ta namen. Sledi vrnitev v celico, molitev, študij ali branje duhovne literature. Ob enajstih dobijo kosilo v celico skozi lino pri vratih. Popoldne se v svoji delavnici posvečajo delu. Obdelujejo les, kiparijo ali rezbarijo, se ukvarjajo z umetnim kovaštvom ali počnejo kaj podobnega. Molitvi se tudi v tem času ne odrekajo, saj v Pravilih piše, da je prav, “da se med delom vedno zatekamo h kratkim molitvicam in vzdihljajem”.

Iz delavnice lahko stopijo na vrtiček, ki ga ima vsak od patrov zase in na njem goji bodisi rože bodisi zelenjavo. Popoldne se znova zberejo v cerkvi, tam opravijo skupno večerno molitev, nato pa se vrnejo v celico, použijejo večerjo, znova molijo in ležejo k počitku. Ob nedeljah je dan drugačen. Tedaj imajo skup­no kosilo, med katerim poslušajo božjo besedo, temu pa sledi skupno razvedrilo. Ob ponedeljkih popoldne gredo na sprehod po okolici, pri čemer hodijo v parih, ki se izmenjujejo, tako da lahko vsak govori z vsakim. Drugače se kartuzijani med seboj pogovarjajo le toliko, kolikor je nujno treba.

Glede na stroga pravila reda se samo od sebe postavlja vprašanje o številu tistih, ki jih zanima vstop vanj, in tistih, ki se mu dejansko zaveže­jo. “Nekoč sem napravil statistiko, in če se prav spomnim, nam je v enem letu pisalo kakih 50 ljudi, od tega jih je k nam prišlo za nekaj dni po­gledat deset,” pove prior, ki je tudi magister, torej odgovoren za vzgojo novincev. “A če od tistih, ki pridejo, ostane eden, je dobro. Med noviciatom, dveletno preizkusno dobo, lahko kadarkoli odide. Nato napravi zaobljubo za tri leta, potem še za dve leti in šele nato sledijo večne zaobljube. Če se seveda pred tem ne premisli.

”Kartuzijanski red sestavljajo patri, člani reda, ki so tudi duhovniki, in bratje laiki; ti del dneva namenjajo delom, s katerimi omogočajo preživetje skupnosti. V pravilih za sprejetje v red, ki mlajših od 20 let in starejših od 45 v svoje vrste praviloma ne spušča, je zapisano, da mora kandidat za patra imeti primeren posluh. Kartuzijani med obredi veliko prepevajo; zanje značilen je gregorijanski koral, enoglasno srednjeveško liturgično petje. So kdaj koga zavrnili zaradi pomanjkanja posluha? “Pri kandidatu za patra presojamo več dejavni­kov, ne samo enega,” pove pater Frančišek. “Če presodimo, da ni sposoben končati teološkega študija, in če nima posluha, mu svetujemo, naj izbere pot brata laika. Da bi koga zavrnili samo zaradi pomanjkanja posluha, se ne spomnim. Ker sem strokovnjak na glasbenem področju, sem naučil peti tudi fante, ki so na začetku peli čisto narobe …

”Zakaj morajo kandidati za patre opraviti teološki študij, vprašam. Mar ni to namenjeno pridobivanju znanja, potrebnega za dušnopastirsko delo? “Res je, kartuzijani nimamo zunanje pastoralne vloge. Naš teološki študij je interni in poteka tu, vsak brat študira v svoji celici. Enkrat na mesec pridejo k nam predavatelji s teološke fakultete v Ljubljani, na koncu semestra pa je izpit. Patri se morajo dobro naučiti teologije, saj mašujejo sami v svoji kapelici in ob nedeljah, ko imamo skupno mašo in se pri tem izmenjujemo. Zato je pomembno, da razumejo celotno skrivnost, ki jo maša pomeni. Pater mora v skupnosti tudi spovedovati in duhovno voditi druge. To je velika odgovornost, zato moramo biti dobro teološko izobraženi.”

V PRVIH DESETLETJIH po nastanku kartuzije je pleterskim kartuzijanom, ki so prejeli številna darila v obliki zemlje in dohodkov, šlo dobro. A že kmalu po zatonu Celjskih, ki se je začel leta 1456 z umorom Ulrika II., zadnjega moškega potomca rodbine, so se začele razmere slabšati. Leta 1471 so Pleterje prvič opustošili Turki, zato so samostan obnovili kot utrdbo. Na zmanjšanje materialnih dohodkov in zavezanost bratov duhovnim vredno­tam reda so pozneje vplivali še redovništvu nena­klonjeni protestantizem, kmečki upori, naselitev Uskokov …

Tako je kartuzija že kmalu po sredini 16. stoletja ostala brez prvotnih stanovalcev in leta 1595 so jo prevzeli ljubljanski jezuiti. Ti so njen videz dodobra spremenili – meniške hišice so podrli, cerkvi dozidali zvonik, preuredili njeno notranjost. Ko je leta 1773 papež jezuitski red raz-pustil, je pleterska kartuzija prešla v državno last, leta 1839 pa v zasebno. Leta 1899 so jo kartuzijani od tedanjih lastnikov, madžarske rodbine Bors de Borsod, znova odkupili. Novi-stari lastniki, ki so prišli iz Francije, od koder so jih oblasti izgnale, so v stavbe temeljito posegli. Razen stare gotske cerkve z začetka 15. stoletja in nekaj okoliških poslopij so vse preostalo podrli. “Iz Francije so iz dveh razpuščenih kartuzij z vlaki prepeljali tudi veliko opreme in z njo opremili notranjost nove cerkve, kapel, meniških hišic,” je povedal prior, ko mi je pripovedoval o novejši zgodovini samostana. Ocena, da je oprema celice, ki mi jo je razkazal, stara vsaj sto let, očitno ni bila napačna.