Toplejše noči in manjša količina dežja so morda vzrok, da v odročnem gabonskem gozdu drevesa slabše obrodijo in je sadja manj kot prej, zato se eni najbolj ogroženih afriških živali slabo piše.

Mračilo se je, ko smo zapeljali v prostrani gozd narodnega parka Lopé v osrednjem Gabonu in pustili kraj Lopé – zadnje osamljeno naselje pred rezervatom – daleč za sabo.Vzpetine v daljavi, ki so bile do takrat videti modre, so počasi sivele. Na obeh straneh maka­damske ceste se je do obzorja razprostiral mozaik savane in gostega tropskega deževnega gozda. Pokrajina je bila videti tako prvinska, da je bilo v tistem hipu o človeški civilizaciji mogoče raz­mišljati kot o utvari. Nenadoma je voznik Loïc Makaga, vodja raziskovalne postaje v parku, tik pred zaplato strnjenega gozda sunkovito pohodil zavoro.“Sloni!” je tiho vzkliknil z vznemirjenim glasom in pokazal naprej.

Ugasnil je motor.Nekaj sto metrov pred nami se je iz gozda pri­kazal slonji sprevod. V mesečini sem naštel šest živali, med njimi je bil tudi mladič, ki ga je pri­ganjala ena od slonic, verjetno mama. Sloni so se lagodno pozibavali čez cesto in z odločnimi koraki, ki so kazali, da so tu hodili že velikokrat, izginjali med listje na drugi strani. Ko sem jih opa­zoval tako od blizu, sem se počutil kot tujec, ki je nepovabljen vdrl v starodavni dom neke družine. Vseeno sem izvlekel telefon, da bi trenutek ujel na fotografijo. Medtem ko sem si dajal opravka z njim in upal, da si bom lahko izpolnil to plehko človeško željo, je ogromen samec, ki je stal manj kot 30 metrov desno od nas, napadalno dvignil trobec in zatrobil.“Stran moramo!” je odsekal Makaga in spet pognal džip.

Gabonski deževni gozdovi so eno zadnjih pre­bivališč gozdnih slonov. Zaradi nezakonitega lova se je njihovo število v Srednji Afriki v zadnjih desetletjih občutno zmanjšalo. Gozdni sloni, manjši od afriških savanskih slonov, so skriv­nostne živali, ki se že stoletja potikajo po istih poteh in se hranijo s travo, listjem in plodovi. Lahkih korakov se tiho premikajo med drevesi kakor nočne prikazni. Zdi se, da iskanje hrane načrtujejo – zelo podobno, kakor so glede na letne čase nabiranje hrane nekoč načrtovali ljudje – in se vračajo k istim drevesom, kadar je najverjetneje, da bodo na njih našli zrele plodove. Kakor sloni ne bi mogli preživeti brez gozda, tako se številna lopéjska drevesa ne bi mogla ohraniti brez slonov, saj ti z iztrebki raznašajo njihova semena. Nekatera dajejo celo plodove, ki jih ne more prebaviti nobena druga žival, to pa kaže na krhko soodvisnost, segajočo daleč v evolucijsko zgodovino.

Zdi se, da je narodni park Lopé skupaj s tam­kajšnjimi sloni ogrožen, čeprav je odmaknjen in razmeroma zavarovan pred človeškimi vplivi. Raziskovalci so ugotovili, da številne vrste dreves v njem zaradi segrevanja ozračja najbrž obrodijo vse slabše, zato hrane za gozdne slone ni več dovolj. Nekateri so tako podhranjeni, da se jim pod debelo kožo vidijo kosti. Ker je ohranitev nekaterih drevesnih vrst odvisna od teh živali, bi lahko stiska slonje populacije dolgoročno ogrozila obstanek gozda.“Niti v narodnem parku Lopé, kjer je člove­kov vpliv na naravo res majhen in poseljenost zelo redka, prosto živeče vrste ne morejo uiti posledicam človekovega delovanja – podnebnim spremembam,” pravi Robin Whytock, okoljski strokovnjak z Univerze v Stirlingu na Škotskem in eden od avtorjev razprave iz leta 2020, ki v reviji Science opisuje te ugotovitve.

V SONČNEM, SOPARNEM JUTRU sem se pridružil Edmondu Dimotu, terenskemu raziskovalcu ga­bonskega Urada za narodne parke, na poti skozi bujni gozd, ki porašča pobočja gore Le Chameau, poimenovane tako po obliki, zaradi katere spo­minja na dvogrbo kamelo. Atletsko grajeni Dimoto je tokrat namesto čev­ljev nosil dokolenske gumijaste škornje. Pazljivo je stopal po stezi, ki je bila še vedno mokra in spol­zka od nočnega dežja, in z vrtnarskimi škarjami rezal vitice in stebla ovijalk pred seboj. Gozd sta napolnjevala brenčanje žuželk in žvrgolenje ptic. Ob nekem drevesu se je ustavil in pokazal na mravlje, ki so lezle po deblu. Povedal je, da so njihovi piki strahovito boleči: “Za en dan ti roka oteče kakor balon.” Nadaljevala sva pot in med vzpenjanjem prestopala veje in podrta debla.

PO TELESNI ZMOGLJIVOSTI SO GOZDNI SLONI OD LETA 2008 DO 2018 NAZADOVALI. NAJVERJETNEJŠA RAZLAGA ZA TO JE POMANJKANJE PLODOV, S KATERIMI SE HRANIJO.

Pokazal mi je stopinje, ki jih je bil pustil slon. Odtisi so bili še sveži in so kazali, da je živali v blatu zdrsnilo. Obstal je pred drevesom, ki se imenuje Ompha-locarpum procerum. Obloženo je bilo s plodovi, po obliki podobnimi ameriškim krofom, ki so poganjali naravnost iz debla. Zaradi trde lupine so neužitni za vse živalske vrste razen za slone. Slon jih z drevesa otrese tako, da z glavo udari obenj kakor z oblegovalnim ovnom. Potem vsak plod osupljivo spretno pobere s konico trobca, ga v pregibu poujčka, ponese proti gobcu in nazadnje s konico vešče potisne vanj.Dimoto, ki mu je po vratu curljal pot, je skozi daljnogled preučeval krošnje nad nama. Dvigal in spuščal je pogled ter na hitro prešteval plodo­ve. Čez nekaj minut je vzel zvezek in si zapisal ugotovitve o količini listov, cvetov in plodov. Vsa­ko od pregledovanih dreves ocenjuje na lestvici od ena (revno) do štiri (bogato). Že 25 let skoraj vsak mesec prehodi zaplate lopéjskega gozda in opazuje drevesa, na katerih rastejo izjemno raznoli­ki plodovi, od manjših v velikosti avokada do takih, ki so veliki kot lubenica. Ko je začel opravljati to delo, ga je že prvi teden napadla gorila. Doživetje je bilo tako grozljivo, da je sodelavcem rekel: “Tega se ne grem več.” Komaj so ga pregovorili, da ni dal odpovedi. Zgodilo se mu je tudi, da se je spotaknil in padel, ko je bežal pred podivjanim slonom. “Prepričan sem bil, da bom umrl,” je povedal. Ko je slon videl, da leži negiben, se je obrnil.

Dimotove ugotovitve so plod nadaljevanja raz­iskave, ki jo je primatologinja Caroline Tutin začela leta 1984, ko je s sodelavci v parku vzpostavila še danes delujočo raziskovalno postajo. Zanimalo jih je, kako sezonske razlike v količini sadja vplivajo na gorile in šimpanze. Kmalu po letu 2000 so raziskovanje končali, vsakomesečno popisovanje stanja več sto dreves, označenih s kovinskimi ploščicami – vsako ima svojo številko – pa se je nadaljevalo in projekt je najdaljša nepretrgana takšna raziskava v Afriki.LETA 2016 je Emma Bush, Whytockova sode­lavka na Univerzi v Stirlingu, začela te podatke analizirati. Ugotovila je, da se je količina sadja občutno zmanjšala. Pri 73 drevesnih vrstah, ki so jih spremljali, se je od leta 1987 do 2018 verjetnost, da naletiš na drevo z zrelimi plodovi, v povprečju zmanjšala za 81 odstotkov. Sloni so morali leta 1987 poiskati 10 dreves, da so našli eno z zrelimi plodovi, zdaj so jih morali poiskati več kakor 50.

Bushevi se je dozdevalo, da ve, zakaj bi se to utegnilo dogajati. V 90. letih prejšnjega stoletja je Tutinova opažala, da so nekatere drevesne vrste v letih, ki so bila bolj vroča od povprečnih, cvetele manj bogato in obrodile manj sadov. Postavila je hipotezo, da se mora nočna temperatura spustiti pod približno 19° C, sicer ta drevesa ne zacvetijo.Ko so Busheva in sodelavci preučevali lopéjske vremenske podatke za zadnja tri desetletja, so ugotovili, da se je povprečna nočna temperatura zvišala za približno 0,85 stopinje. Poleg tega se je tudi znatno zmanjšala količina padavin. Zaradi podnebnih sprememb Lopé postaja bolj vroč in sušnejši.