Avstralski aborigini so obudili starodavno metodo načrtovanega požiganja. Z njo ohranjajo in obnavljajo območja, kjer živijo, in hkrati pomagajo svojim skupnostim.

Ravno se je začelo svitati, bil je začetek novembra in bili smo nedaleč od soteske Deaf Adder na zahodnem robu Staroselskega zavarovanega območja Warddeken. Arijay Nabarlambarl je skočil iz helikopterja in zakorakal proti ognju, tropska vročina severne Avstralije je neusmiljeno bušnila vanj. Ognjeni zublji, ki so se plazili nizko pri tleh, so ožgali povsem izsušena mokrišča in za seboj pustili osmojeno zemljo in črno obarvane melalevke. Petindvajsetletnik je pohitel za tovarišema čuvajema in že je prasketanje ognja preglasila simfonija puhalnikov za listje. Trojica se je sistematično pomikala vzdolž zunanjega roba pogorišča, odpadlo listje z obrobja puhala proti ognju in tako preprečevala, da bi se širil.Možje so bili pripadniki ene od treh skupin staroselskih čuvajev, ki delujejo v tem odmaknjenem kotičku Arnhemske zemlje približno 260 kilometrov vzhodno od Darwina in so bili takrat sredi gašenja požara v naravi. Požar, ki je izbruhnil proti koncu sušne dobe, je zanetila strela, razširil pa se je v več smeri.

Nabarlambarl se je ustavil in pozorno opazoval požar na tisti strani, kjer je stal. Čuvaj je že, odkar je končal srednjo šolo. S tem delom se mu je ponudila priložnost, da zapusti mesto, kjer se je šolal, in se vrne na zemljo prednikov. V osmih letih, ki so minila od tedaj, je od starejših slišal številne zgodbe o požarih, zgodbe, ki so nastajale več deset tisoč let, odkar njegovo ljudstvo živi na tem ozemlju. Z natančno brco je sklatil tlečo skorjo z vznožja drevesa, da ogenj ne bi zajel debla. “Dobro kaže, saj še ne gori dolgo, pa tudi potok je v bližini,” je pojasnil. Na območju živi veliko endemičnih in ogroženih živalskih vrst, med njimi velja omeniti severnega kenguruja, severno kuno vrečarico in velikega zastavarja. Ponaša se tudi s celo vrsto prelepih slapov, skalnih formacij, rek in neokrnjenih gozdov. In čeprav je gorelo, je bilo res lepo.Požar je bil zgolj eden od 53, ki so jih warddekenski čuvaji gasili med lansko sušno dobo. Ogenj je od avgusta do decembra neprizanesljiv. Tropska savana je najbolj požarno ogrožena pokrajina na svetu, vsako leto pogori skoraj tretjina površine severne Avstralije.

Ogenj pa ni zgolj težava – v teh krajih pomeni tudi rešitev.V hladu, značilnem za začetek sušne dobe na severu Avstralije, ko se v prsti še zadržuje vlaga, Nabarlambarl in sodelavci niso gasili požarov, temveč so jih netili. Vsako leto od aprila do julija prehodijo čuvaji, oboroženi z zažigalniki, po več sto kilometrov in požigajo. Načrtovane požige izvajajo tudi iz zraka – iz helikopterjev mečejo zažigalne pelete.

Zaradi vlažnega rastja, šibkega vetra in nižje temperature v tem delu leta so požari, ki jih zanetijo, manjši in šibkejši in se navadno sami od sebe pogasijo čez noč. Če je zemlja pazljivo požgana, bodo požari, ki bodo neizbežno izbruhnili pozneje, manj uničujoči. Čuvajem pa se hkrati ponudi priložnost, da se poskusijo v gašenju.Varovanje okolja z ognjem, pa tudi pred njim, je naloga, ki jo aboriginski gozdarji jemljejo skrajno resno. Lastniki zemlje so in njeni skrbniki, z njo so globoko duhovno povezani.“Rad sem zunaj na prostem,” je povedal Nabarlambarl. Prav zato je postal čuvaj. Zato se je vrnil domov.

Omejevanje ognja z ognjem nikakor ni nova zamisel. Obvladovanje požarov, kot ga uporabljajo staroselska ljudstva po vsem svetu, je danes spet deležno večje pozornosti. Ker se ozračje segreva, požari v naravi pa so vse silovitejši, gozdarski strokovnjaki vsepovsod po svetu pozivajo k vračanju k tradicionalnim metodam.Netenje požarov na začetku sušne dobe je bilo v Arnhemski zemlji nekoč sistematično in splošno razširjeno. Ogenj so uporabljali pri lovu, za obnovo vegetacije in pri obredju. Aboriginski starešine pravijo, da ogenj zemljo znova prebudi v življenje, da se po požigu prerodi. Celo danes aborigini nemalokrat uporabljajo tradicionalne metode obvladovanja požarov. Če opazijo zemljišče, kjer bi bil potreben požig, tam preprosto zanetijo ogenj.Tako kot številni avstralski staroselci se tudi Terrah Guymala že od otroštva dobro počuti v družbi ognja. Zdaj ima 56 let in se spominja naukov o uporabi ognja, ki jih je bil slišal od starejših. Z ognjem so kenguruje zganjali proti lovcem, z njim so ustvarjali dim pri obredih, ki so jih opravljali zlasti v času, ko je kdo umrl, in ob pravem času požigali posamezno vrsto rastja.

Guymala ima v skupnosti Manmoyi – eni od skupnosti iz Warddekena, ki se razteza na 14.000 kvadratnih kilometrih – status višjega tradicionalnega lastnika. Ta status imajo ljudje, tradicionalno povezani z zemljo. Pri upravljanju območja, ki je v lasti 36 klanov, se ravnajo po zapletenih načelih običajnega prava. “Pred davnimi časi,” je pripovedoval Guymala, “je na tej zemlji živelo veliko ljudi, ki so znali z ognjem.” Zemlja, oropana svojih ljudi, “prazna zemlja”, kakor jo je poimenoval, je pravi vzrok za to, da so požari začeli uničevati pokrajino.Guymalova družina je v letih po kolonizaciji zapustila svojo zemljo, tako kot številne druge, ki so se preselile v misijone in naselbine. Vrnila se je, ko je bil še otrok. K vrnitvi jo je spodbudilo gibanje za vrnitev na domačo zemljo, ki se je rodilo v 70. letih 20. stoletja in na čelu katerega je bil staroselski voditelj in svetovno znani aboriginski umetnik Bardayal Nadjamerrek z vzdevkom Lofty. Tradicionalni lastniki, kakršen je bil tudi Nadjamerrek, so opazili, da se je zemlja v času, ko niso živeli na njej, precej spremenila. Tam so se naselile tujerodne rastline in divje živali, kot so mačke in bivoli, nekaterih avtohtonih živali, denimo emujev, je bilo manj, starodavne kraje s skalnimi poslikavami, imenovane bim, so uničevali bivoli in požari, monsunski deževni gozdovi, poplavne ravnice in savane pa so bili v vse bolj klavrnem stanju.

Še posebej skrb zbujajoča je bila ugotovitev, da so ogroženi tudi kulturno in ekološko pomembni gozdovi anbinika (Allosyncarpia ternata). Orjaška endemična drevesa, od katerih nekatera živijo več kot sto let, so nekoč tam rasla v velikem številu. Njihov sok so uporabljali kot antiseptik, iz lesa so izdelovali bojne palice, v njihovi senci so našli zaščito pred soncem. Dandanes anbinik raste samo še na krajih, ki so naravno zavarovani pred požari, denimo v soteskah, ali pa v nenavadnih, osamljenih gručah v savani. (Disneyjev okoljevarstveni sklad je Skrbniškemu skladu Karrkad Kanjdji namenil nepovratna sredstva za pomoč staroselskim čuvajem pri varovanju anbinika. Družba Walt Disney Company je večinska lastnica podjetja National Geographic Partners.)Tradicionalni lastniki so bili prepričani, da je glavna težava ogenj. Po Arnhemski zemlji so namreč pustošili siloviti in neobvladljivi požari, ki so močno vplivali na vse. Zato so tradicionalni lastniki pozvali k ponovni uvedbi strateškega požiganja na začetku sušne dobe. Z njim ne bi le skrbeli za zemljo, temveč bi spet obnovili tudi nekatere prvine svoje kulture.“Zemlja potrebuje ogenj,” je kratko in jedrnato povedal Guymala.