Ohranjanje zgodovine

KDO POSKRBI,
DA SE OHRANIJO
ZAPISI O ZGODOVINI
NEKEGA NARODA,
KO SO TI OGROŽENI?

Že leta raziskujem, kako se ljudje “brez državljanstva” trudijo dobiti nazaj svoje zgodbe, potem ko so morali pobegniti pred uničenjem. V mladi državi Južni Sudan sem sledila arhivistom, ki so v prizadevanju, da bi zgradili narodno identiteto, po kleteh zbirali razpadajoče dokumente. V begunskih taboriščih in na migrantskih poteh sem ljudi spraševala, kaj so odnesli od doma. Ti predmeti številnim pomenijo sredstvo ohranjanja identitete, kadar ta ni uradno priznana. In včasih navadni civilisti v izrednih razmerah tvegajo življenje, da jih rešijo. V Kurdistanu, na Kosovu in v Somalilandu – na območjih, ki se še vedno borijo za državnost – sem naletela na take ljudi.

Pričevanja, ki jih skrbno hranijo ali poskušajo na novo zbrati, niso statična, je povedala Anne Gilliland, profesorica na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu, ki preučuje vlogo arhivov in spomina na območjih vojn, kriznih žarišč in nepriznanih držav. Živa so. In v vojni so pogosto tarče. “Izbris dokumenta je način izbrisa ljudi,” je dejala Gillilandova.
Ljudje, ki jih rešujejo, zato delujejo na prvi frontni črti tihega, a ključnega boja za zgodovino in spomin.

1. DEL: KURDISTAN

Zheen, kar v kurdščini pomeni življenje, se imenuje arhiv, ki ga Seddiq in njegov brat Rafiq ustvarjata že več kakor dve desetletji. Zbirka knjig, rokopisov, časopisov, pisem, dnevnikov in drugih dokumentov, od katerih nekateri izvirajo iz 19. stoletja, pripoveduje zapleteno sago o Kurdih, ki veljajo za enega največjih narodov na svetu brez države. Zbiranje teh predmetov je postalo njuno poslanstvo in ju je popeljalo po delih Turčije, Irana, Sirije in Iraka, ki sestavljajo širši Kurdistan. To je gorata pokrajina, v kateri se približno 35 milijonov ljudi, ki so pripadniki različnih ver in spoštujejo različne običaje, opredeljuje za Kurde.

Zgodba Kurdov se zapleta od časov, ko so živeli v gorah nad Mezopotamijo, prek srednjega veka z osvajanji pod vodstvom slavnega vojskovodje Saladina ter naprej do prve svetovne vojne, po kateri so jih zavezniške sile prevarale in jim odrekle lastno državo, pa vse do leta 1988 in krvave gonje tedanjega predsednika Sadama Huseina, ki jih je hotel izbrisati z iraškega ozemlja. To zgodovinsko dogajanje je razlog, da so postali previdni in nezaupljivi. In tudi razlog, da sta brata Salih začutila, kaj je njuno poslanstvo. Kurdi resda nimajo države, toda če bosta vztrajala, bo imel njun narod bogato dokumentirano preteklost.

2. DEL: SOMALILAND

Somalci radi povedo, da se je njihova zgodovina redko zapisovala. Kolikor daleč nazaj jim seže spomin, se je iz roda v rod prenašalo ustno izročilo. Tradicija pripovedovanja zgodb v živo, prepevanja, recitiranja dramskih besedil in poezije ostaja temelj njihove identitete. Ko so se med ljudmi razširili ceneni kasetofoni, je kaseta postala vseprisotna prvina somalske kulture. Tako so 70. in 80. leta 20. stoletja postala zlata doba somalske glasbe.
Po naključju sem izvedela za album Izgubljeni somalski posnetki z Afriškega roga (Sweet as Broken Dates: Lost Somali Tapes from the Horn of Africa) s pesmimi iz tega obdobja. Producent mi je povedal, da so Somalci, medtem ko je državljanska vojna pustošila po mestih in vaseh, reševali dragocene posnetke tako, da so jih skrivali, zakopavali ali tihotapili iz države.

3. DEL: KOSOVO

Nekega vročega junijskega dne leta 1999 se je Nehat Krasniqi vrnil v kosovsko Narodno knjižnico v Prištini. Najprej je opazil, da so po čitalnicah razmetani umazana oblačila, pivovske steklenice in vojaški zemljevidi. V enem zadnjih poglavij jugoslovanske državljanske vojne je srbska vojska, ki je podpirala kosovske Srbe, napadla Albance, ki so poskušali ustanoviti neodvisno državo. Med približno 13.500 mrtvimi in pogrešanimi je bilo daleč največ Albancev. Takrat so se spopadi končali in ljudje kot Krasniqi so se vračali k vsakdanjemu življenju. V značilno poslopje Narodne knjižnice v središču mesta, znanega po 99 kupolah, so se v zadnjem desetletju večkrat naselili begunci in vojaki. Ko je Krasniqi hodil iz čitalnice v čitalnico, ga je mučilo eno samo vprašanje: So dokumenti, ki jih je nekoč reševal – temu je posvetil življenje – preživeli kosovsko vojno?

V kosovskih šolah se je kakor vsi drugi učil o rimskih in osmanskih osvajanjih tega območja ter o poznejši jugoslovanski socialistični vladavini Josipa Broza Tita. Med doktorskim študijem pa je presenečen naletel na številne rokopise, ki opisujejo zgodovino z vidika kosovskih Albancev – in ne osvajalcev. Spoznal je, da so ta odkritja dokaz bogate albanske intelektualne preteklosti ter globokih korenin jezika in kulture. Odstirala se mu je pripoved, za katero v Titovi uradni zgodovini ni bilo prostora. Kot strokovnjak Narodne knjižnice je začel potovati po deželi in zbirati rokopise, ki izražajo to kosovsko identiteto. V mestih, ki so bila nekoč osmanske trgovske postojanke, je našel dokumente, založene po podstrešjih in kleteh, prekrite z mišjimi iztrebki in pajčevino. Odkril je poezijo in prozo, ki so jo pisali krajevni avtorji v osmanski turščini, arabščini in perzijščini. Nekoč je mlada ženska odprla posodo za jogurt, v njej pa se je skrival izvod katoliškega katekizma Cuneus Prophetarum iz 17. stoletja, ene prvih knjig, napisanih in natisnjenih v albanskem jeziku.

Po vojni, ki se je deset let pozneje končala s posredovanjem zveze NATO, se je Krasniqi končno vrnil v knjižnico, nastlano s smetmi. Ugotovil je, da so skoraj vse knjige končale med starim papirjem. Toda v svoji nekdanji pisarni je našel kartonaste škatle z rokopisi. Preživeli so, le sončna svetloba in vlaga sta jih poškodovali.
“Milošević je hotel izbrisati velik del naše zgodovine,” je povedal. “Tako si lahko podrediš narod in ga zasužnjiš. Poznavanje zgodovine je gorivo za pot v svobodo.”