Ganges je indijska sveta reka in hkrati pomemben vir onesnaževanja oceana, saj vanj prinaša ogromno zavrženih izdelkov.

V zadnjem desetletju, ko se je svet zavedel, da se v oceanih kopiči vse več ostankov plastike, so bili poskusi reševanja vedno hujše težave sicer številni in domiselni, a hkrati nezadostni. Količina plastike, ki vsako leto konča v morju, se bo do leta 2040 po napovedih skoraj potrojila in bo znašala 29 milijonov ton na leto. To pomeni, da bo do trenutka, ko bo letos rojeni otrok opravil maturo, vsak meter obale na svetu v povprečju obremenjen že s 50 kilogrami plastičnih odpadkov.

Znastveniki pravijo, da za ukrepanje sicer še ni prepozno, vendar je čas majhnih korakov že minil.Raziskave, osredotočene na plastične odpadke, so se doslej ukvarjale predvsem s plastiko, ki je že v oceanih, in z njeno potencialno škodljivostjo, saj je smrtno nevarna za celo vrsto prosto živečih živali od planktona pa vse do rib, morskih želv in kitov. Precej manj vemo o tem, kako odpadki sploh pridejo v oceane. Nesporno je samo, da so glavne transportne poti reke, še posebej tiste v Aziji.Leta 2019 je društvo National Geographic Society denarno podprlo raziskovalno odpravo k eni od njih. H Gangesu, ki teče po severni Indiji in

Bangladešu, njegovo porečje pa je eno največjih in najgosteje poseljenih na svetu. Skupina 40 znanstvenikov, inženirjev in članov podpornega osebja iz Indije, Bangladeša, ZDA in Velike Britanije je pot ob celotnem toku reke prepotovala dvakrat; prvič pred monsunskim deževjem, drugič po njem, ko reka močno naraste. Udeleženci so vzorčili rečno vodo ter zemljo in zrak v bližini reke in se pogovarjali z več kot 1400 domačini, da bi dognali, kakšna vrsta plastike konča v Gangesu – in nato v Indijskem oceanu – ter kje in zakaj se to dogaja.“Težave ne moremo rešiti, če je dodobra ne spoznamo,” je dejala Jenna Jambeck, profesorica okoljskega inženiringa z Univerze v Georgii, ena od vodij odprave. Prav njena prelomna raziskava iz leta 2015, med katero je ugotovila, da v oceanih vsako leto konča osem milijonov ton plastike, je pritegnila pozornost svetovne javnosti. Prispevala je k temu, da smo plastiko v morju prepoznali kot eno glavnih okoljskih težav. Tako kot večina strokovnjakov tudi Jambeckova meni, da rešitev ni čiščenje oceanov, temveč zmanjševanje in obvladovanje plastičnih odpadkov na kopnem, kjer ti večinoma nastajajo.

Sestali sva se nekega toplega novembrskega dne v starodavnem indijskem mestu Patna. Leži na južnem bregu Gangesa, približno 800 kilometrov v notranjosti od ustja reke v Bengalskem zalivu. V živahni trgovski četrti je počasi stopala po ulici s trgovinami in kavarnami ter pogled upirala v tla. Kos za kosom je preštevala smeti na tleh in vsako od njih skupaj z natančno lokacijo vnesla v aplikacijo na telefonu. Vnesla je marsikaj. Patna, hitro rastoče mesto z več kot dvema milijonoma prebivalcev, ima komunalni odvoz odpadkov zagotovljen šele od leta 2018, odlaganje smeti na mestnih ulicah pa je že dlje huda težava.Med odpravo, ki je trajala 98 dni, so Jambeckova in sodelavci v 18 mestih in vaseh ob reki analizirali 146 transektov; vsak je obsegal približno eno ulico. Našteli so 89.691 odvrženih kosov. Popisali so tudi izdelke, ki jih prodajajo v bližnjih trgovinah. Če želimo najti ustrezno rešitev za težave z odpad-ki, moramo po besedah Jambeckove vedeti, kaj “uhaja iz sistema” in kaj ne.

“Bomo prepovedali izdelke, ki končajo na tleh? Bomo uvedli poseben davek? Ali bomo storili kaj drugega?” je vprašala. “Če pa smo denimo že prepovedali plastične vrečke, nas zanima, ali je prepoved učinkovita.” Trije najpogostejši plastični predmeti, ki jih je dokumentirala na indijskih ulicah, so bili folija za zavijanje hrane, cigaretni ogorki in vrečice za tobak – takšnih vrečic v Afriki in Aziji prodajo na milijarde, saj so embalaža za celo vrsto izdelkov. Približno 40 odstotkov odvrženih predmetov je bilo izdelkov mednarodnih blagovnih znamk, med njimi so bili tudi izdelki podjetij s sedežem v ZDA in Veliki Britaniji. Jambeckova je raziskavo opravila predvsem zato, da bi na težavo opozorila ta podjetja.

“Želimo si, da bi nam prisluhnili ljudje, ki ži-vijo in delajo 8000 kilometrov stran, in da bi bili pripravljeni kaj spremeniti,” je povedala.Podobno kot podnebne spremembe so tudi plastični odpadki stranski učinek rabe ogljiko-vodika, plastika je namreč večinoma narejena iz nafte in plina. Vsaj nekatere od odpadkov, ki jih je med mojim obiskom naštela v Patni, bo deževnica slej ko prej sprala s površja v večji od­točni kanal, speljan neposredno v reko; od tam bodo nadaljevali pot proti Bengalskemu zalivu.

Ganges je ena največjih rek na svetu. Milijarda hin­dujcev jo časti kot Mater Gango, živo boginjo, ki zmore očistiti dušo. Izvira pod ledenikom Gangotri visoko v zahodni Hima­laji, le nekaj kilometrov od Tibeta, od tam pa se po strmih gorskih kanjonih spusti do rodovitne ravnice na severu Indije. Nato se vije proti vzhodu čez podcelino v Bangladeš. Na poti se močno razširi, saj sprejme kar 10 velikih pritokov. Tik po tem, ko se Ganges združi z Bramaputro, se izlije v Bengalski zaliv. Poleg izlivov Amazonke in Konga je to tretji največji izliv sladke vode v ocean na svetu. Ganges z vodo oskrbuje več kot četrtino od 1,4 milijarde prebivalcev Indije, ves Nepal in del Bangladeša.

Reka je tako sveta, da so njeno vodo, imenovano Ganga jal, v vrčih tovorili domov zavojevalci in turi­sti, ki so deželo raziskovali s turističnim vodnikom v roki. Trgovci v 17. stoletju so bili prepričani, da na dolgotrajnih plovbah ostane “bolj sveža” kot voda, pridobljena drugod. Eden njenih velikih oboževal­cev je bil tudi sir Edmund Hillary, prvopristopnik na Everest. Danes jo lahko ustekleničeno kupimo v Walmartovih trgovinah.Žal je Ganges že dolgo tudi ena izmed najbolj onesnaženih rek na svetu. Vanjo se stekajo stru­pene odplake več sto tovarn, nekatere so še iz britanskega kolonialnega obdobja. Več sto mili­jonom litrov surovih odplak, ki še vedno vsak dan odtekajo v reko, tovarne dodajajo še arzen, krom, živo srebro in druge kovine. Plastični odpadki so torej le zadnji v vrsti onesnaževal.