Slovenski pragozdovi

Gozdovi so biotsko najbolj raznovrstni, a hkra­ti najbolj ogroženi ekosistemi na Zemlji. Zaradi podnebnih sprememb in vse slabših, za uspevanje gozda marsikje že nemogočih razmer, je iskanje strategij in rešitev za njegovo zdravje in ohrani­tev postalo pomembna naloga raziskovalcev in gozdarjev po vsem svetu. Prilagajanja se lotevajo različno: ponekod razmišljajo o dejavnem pre­seljevanju drevesnih vrst v ugodnejše razmere in o sajenju tujerodnih drevesnih vrst, drugje o intenzivnejšem zdravstvenem varstvu in negi obstoječih gozdov, spet drugje predlagajo, da bi bilo gozdove najbolje popolnoma prepustiti na­ravnemu razvoju. Znanost ponuja celo skrajnejše rešitve: za sajenje v gozdovih so že pripravljena gensko spremenjena, proti zaostrenim razmeram ali boleznim odpornejša drevesa.

Čeprav še ni čas, da bi jih uporabili, bodo morda na vrsto kmalu prišle tudi take rešitve.A pri ravnanju z gozdovi, ki so izredno dolgoživi naravni ekosistemi, moramo uvajanje novosti zelo dobro premisliti in pri tem delovati postopno. Drevesne sestave gozda ne moremo spremeniti z danes na jutri, v gozdu vse poteka počasi. Takšne­mu načinu gospodarjenja z gozdom in vzdrževanju njegove odpornosti smo zavezani tudi slovenski gozdarji. Vsa gozdarska filozofija temelji prav na premisleku o dolgoživosti gozda. To nikakor ne pomeni, da se pri nas odpovedujemo raziskovanju in preizkušanju nadomestnih scenarijev za gozd, na primer potencialu tujerodnih drevesnih vrst, vendar moramo jasno povedati: slovensko gozdar­stvo pri gospodarjenju z gozdovi in prilagajanju na podnebne spremembe najprej računa na naravno prilagoditveno moč gozdov. Kdo se bo vprašal, ali tak način delovanja morda ni preveč konserva­tiven, nemara naiven. Na kakšnem premisleku temeljijo take zamisli, so sploh realne?

Odgovor se skriva v biotski raznovrstnosti. Izraz zadnja leta slišimo pogosto, vendar je vprašanje, kako dobro vemo, kaj pomeni. Biotsko razno­vrstnost na splošno razumemo kot pestrost živih organizmov in njihovih habitatov. Ta ne pomeni samo bogastva različnih drevesnih, rastlinskih in živalskih vrst ter drugih skupin organizmov, kot so glive, bakterije, lišaji ali alge, ampak veliko več. Biotska raznovrstnost pomeni tudi veliko prepletenost vseh organizmov v različnih po­vezavah in skupnostih in pri tem še zlasti veliko genetsko variabilnost med organizmi iste vrste. Zakaj je različnost med pripadniki iste vrste tako pomembna?

Zato, ker so v spreminjajočih se raz­merah v naravi v različnih časih potrebne različne prilagoditve. Študentom pri populacijski genetiki za primer tega pogosto navajam začetek razvoja listov pri hrastu dobu. Nekatere mlade rastline jih poženejo kar do 40 dni pozneje kot najzgodnejše. Pri tem se pozne mladice izognejo spomladanski pozebi in zrastejo v odrasla drevesa, zgodnejše pa pomrznejo. Če bi prav vse mladice odgnale zgodaj, bi to na tistem rastišču pomenilo konec hrastove populacije, zaradi poznejših drevesc pa bo preživela. Različen čas odganjanja listov je posledica genetskih razlik med osebki. Toda drevesa se na podlagi genetskih razlik med seboj razlikujejo še v drugih prilagoditvenih lastnostih: odpornosti proti suši, vročini, boleznim, škodljiv­cem, vetru, narava pa daje prednost enkrat enim, drugič drugim. Večja ko je genetska variabilnost, večja je verjetnost, da bo v populaciji preživel vsaj del osebkov z ustreznejšimi lastnostmi. Bi­otska raznovrstnost je temelj prilagajanja, temelj evolucije, temelj preživetja. Zakaj je v Sloveniji to še zlasti pomembno?

Naša država velja za eno vročih točk biotske raznovrstnosti v Evropi. Leži na stičišču sredo­zemske, dinarske, alpske in panonske biogeo­grafske regije. Zanjo so značilni razgiban relief, raznolika kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere, to pa je omogočilo razvoj izjemno pestrih ekosistemov. Pri nas poznamo približno 24.000 vrst živih bitij, med njimi 3200 vrst višjih rastlin, 1200 vrst alg, 3000 vrst gliv in 15.000 vrst živali. Sloveniji po številu vrst na kvadratni kilometer ozemlja med evropskimi državami ni para, po nekaterih kazalnikih bi­otske raznovrstnosti sodi med najbogatejše na svetu.

Na evropski ravni pomembni ekosistemi so predvsem obsežni gozdovi, ki so eno redkih ohranjenih naravnih okolij pri nas. Samo nanje je vezanih približno 950 vrst rastlin, 95 vrst ptic, 70 vrst sesalcev, 17 vrst dvoživk in 10 vrst plazilcev, podobno je z bogastvom drugih skupin. Velika biotska raznovrstnost, prisotna v naših gozdo­vih, je naravnost idealno izhodišče ne samo za prilagajanje na podnebne spremembe, ampak tudi za čisto navadno gospodarjenje z gozdom. Marsikje v Evropi nam tako izhodišče zavidajo in res bi bilo nespametno, če tega ne bi izkoristili.